Je res potrebno izraziti jezo, ki jo občutimo? In kako naj to storimo, da ne bi ranili drugih okrog sebe?. Ne glede na to, od kod ta izvira … Uporabite 14 načinov za soočanje z lastno jezo.
Kaj se v nas dogaja, ko smo jezni?
Glede na to, da smo človeška bitja, je normalno, da se sem in tja v nas prebudi odziv »boja ali bega«, ko otroci v naši očeh nenadoma postanejo kot nekakšni sovražniki. Ko smo preplavljeni z jezo, smo fizično pripravljeni na boj. Hormoni in nevrotransmiterji preplavljajo naše telo. Povzročijo, da se naše mišice napnejo, srčni utrip dvigne, dihanje pospeši. Na tej točki je nemogoče ostati miren, ampak vsi vemo, da mlatenje naših otrok – čeprav bi morda prineslo trenutno olajšanje – v resnici ni to, kar želimo narediti.
Zato se raje zatrdno odločite, da v trenutkih jeze ne boste tepli, ne boste preklinjali, ne boste zmerjali otroka in ne boste nalagali nobenih kazni. Kaj pa kričanje? Nikoli ne kričite na otroka, to je zgolj izbruh jeze. Če resnično morate kričati, pojdite v avto, zaprite okna in kričite tako, da vas nihče ne sliši in ne uporabljajte psovk, ker vas bodo te samo še bolj razjezile.
Ker se vaši otroci tudi razjezijo, je dvojno darilo zanje, če uspete sami najti konstruktivne načine za soočanje s svojo jezo: tako jih ne boste ranili, hkrati pa jim boste ponudili dober zgled.Ker se vaši otroci tudi razjezijo, je dvojno darilo zanje, če uspete sami najti konstruktivne načine za soočanje s svojo jezo: tako jih ne boste ranili, hkrati pa jim boste ponudili dober zgled. Otroci vas bodo zagotovo videli včasih jezne, to, kako se s temi situacijami soočate, pa bo zanje pomembna lekcija. Se bodo ob vas naučili, da se svojo voljo uveljavlja s silo? Ali tega, da imajo tudi starši izbruhe (kot majhni otroci)? Ali raje tega, da je jeza del naše človeške narave in da je učenje odgovornega ravnanja s svojo jezo del našega zorenja? Tu je nekaj nasvetov, kako to doseči.
1. Postavite jasne meje, še preden se razjezite.
Trenutek, ko začenjamo postajati jezni, nam daje znak, da je potrebno nekaj storiti. Ne, to ni kričanje. Posezite v situacijo na pozitiven način in preprečite še več ravnanja, ki vas spravlja ob živce.
Če to, kar vas dela razdražene, prihaja iz vas samih – recimo, da je za vami težak dan in vas naravna razposajenost otrok izčrpava – bo morda pomagalo, če jim to poveste in jih prosite, naj bodo uvidevni in naj se zaenkrat vzdržijo obnašanja, ki vas jezi.
Če otroci počnejo nekaj vse bolj motečega – se igrajo igro, v kateri se lahko kdo poškoduje, se ne zganejo, čeprav ste jim nekaj naročili, se pričkajo, medtem ko telefonirate – boste morda morali prekiniti svoje trenutno početje in ponovno vzpostaviti družinska pravila ali pričakovanja, otroke preusmeriti, s tem pa preprečiti zaostrovanje situacije in vaše jeze.
2. Naredite in nekam prilepite seznam sprejemljivih načinov obvladovanja jeze.
Ko se počutiti že zelo jezni, potrebujete načine za pomiritev. Mnogi ljudje uspejo obrzdati svojo naravo in jo spraviti pod nadzor že z golim zavedanjem: Ustavi se, dihaj, spomni se na to, da ne gre za odzivanje v sili. Stresi napetost iz svojih rok. Še desetkrat globoko vdihni. Če moraš oddajati kake zvoke, si mrmraj.
Lahko poskusite s tem, da se nasmejite, kar sprosti napetost in dvigne razpoloženje. Celo če se prisilite k nasmehu, s tem pošljete svojemu živčnemu sistemu sporočilo, da na nobene nevarnosti, kar sproži umirjanje.
Če čutite, da morate fizično sprostiti svojo jezo, si prižgite malo glasbe in plešite. Lahko sledite tudi že zguljenemu nasvetu, da boksajte blazino, ampak je najbolje, da to naredite kje na samem – če vas bo otrok pri tem opazoval, zna biti to zanj precej grozljivo. Dobro se namreč zaveda, da je blazina le nadomestek za njegovo glavo, podoba mamice, ki divje mlati, pa se mu bo močno vtisnila v spomin.
3. Vzemite si kratek odmor.
Zelo dober zgled je, če naši otroci vidijo, kako uravnavamo svoja močna čustva.Zavedajte se, da je stanje jeze neizmerno slabo izhodišče za poseganje v kakršnokoli situacijo. Namesto tega si raje privoščite pavzo in se vrnite, ko ste lahko mirni. Fizično se odmaknite od svojega otroka, da ne bi bili v skušnjavi, da boste segli po njem na nasilen način. Čim bolj mirno recite: »Trenutno sem preveč besen, da bi se o tem pogovarjal. Vzel si bom pavzo, da se pomirim.« Vaš umik ne daje otroku sporočila, da je zmagal. Pokaže mu samo, kako resna je njegova kršitev in mu da primer samoobvladovanja. Uporabite ta čas za to, da se zares umirite, ne pa za to, da še podžigate svoje jezo in se prepričujete o tem, kako prav imate.
Če je otrok dovolj velik, da ga lahko pustite za nekaj trenutkov samega, lahko greste v kopalnico, si oplaknete obraz in se malce nadihate. Če je vaš otrok še tako majhen, da bi se ob vašem odhodu počutil zapuščenega, lahko to opravite kar pri kuhinjskem koritu. Potem za nekaj minut sedite na kavč v bližino otroka, globoko dihajte in si tiho ponavljajte nekakšno »mantro«, ki vas pomirja, na primer »To ni najhujše … Otroci najbolj potrebujejo ljubezen takrat, ko se zdi, da si je ne zaslužijo … Tako se obnaša, ker potrebuje mojo pomoč pri soočanju s svojimi intenzivnimi čustvi … Tudi to bo minilo.« Zelo dober zgled je, če naši otroci vidijo, kako uravnavamo svoja močna čustva.
4. Prisluhnite svoji jezi, namesto da iz nje delujete.
Jeza je danost skoraj tako kot naše roke in noge. Odgovorni pa smo za to, kaj z njo storimo. Jeza nas pogosto uči pomembnih lekcij, a delovanje iz jeze – razen ko gre za redke situacije, ko je potrebna samoobramba – je zelo redko konstruktivno, ker zaradi nje sprejemamo odločitve, ki jih v stanju razumnosti nikoli ne bi. Konstruktiven način spopadanja z jezo je omejevanje njenega izražanja, ko se pomirimo, pa jo uporabimo za postavljanje ugotovitev o tem, kaj je v našem življenju tako narobe, da se počutimo besne, in kaj lahko storimo, da bi to spremenili.
Včasih je odgovor jasno povezan z našim starševstvom: vzpostaviti moramo pravila, preden nam stvari uidejo iz rok, otroke moramo spraviti v posteljo pol ure bolj zgodaj, popraviti moramo odnos z našim 12-letnikom, da bi se nehal do nas grdo obnašati. Včasih smo celo presenečeni, če ugotovimo, da smo pravzaprav jezni na sozakonca, ki ne igra svoje starševske vloge v polnosti, ali celo na svojega šefa. In včasih je odgovor celo ta, da s seboj prenašamo jezo, ki je sploh ne razumemo, pa jo izlivamo na svoje otroke. V tem primeru moramo poiskati pomoč v terapiji ali starševski podporni skupini.
5. Vedite, da lahko s tem, ko izrazite svojo jezo drugemu, to še okrepite in stopnjujete.
Raziskave kažejo, da izražanje jeze v trenutku, ko smo jezni, to le še okrepi.Kljub močno razširjeni ideji, da moramo svojo jezo »izraziti«, da nas ne razžre od znotraj, ni nič konstruktivnega v tem, da svojo jezo izrazimo komu drugemu. Raziskave kažejo, da izražanje jeze v trenutku, ko smo jezni, to le še okrepi. Drugo osebo pa to rani, prestraši ali razjezi in naredi razpoko v odnosu. Svojo jezo torej lahko tudi fizično izrazite, če to potrebujete, ampak za tem se pomirite in razmislite o tem, kaj je resnično sporočilo vaše jeze, preden o tem spregovorite z drugim.
Predelovanje situacije v naših mislih nam vedno »dokaže«, da imamo prav in da se drugi moti, kar nas tudi naredi še bolj jezne. Potrebno je zato najti konstruktiven način za izražanje tega, kar nas jezi, da bi lahko situacijo zares razrešili in ustavili sprožanje naše jeze.
6. Počakajte, preden kaznujete.
Nihče ne pravi, da ostanite križem rok. Preprosto recite nekaj v smislu »Ne morem verjeti, da si spet udaril brata, potem ko sva se pogovorila o tem, da so udarci proti vsakršnim pravilom. O tem moram razmisliti in se bova pogovorila popoldne. Do takrat pa pričakujem, da se boš obnašal najlepše, kar znaš.«
Potem, ko ste si že vzeli 10-minutni odmor in se še vedno ne počutite dovolj pomirjeni, da bi se konstruktivno soočili, lahko rečete: »Želim, da razmisliš o tem, kar se je zgodilo, pogovorila pa se bova pozneje. V času do takrat moram pripraviti kosilo, ti pa prosim končaj svojo domačo nalogo.«
Po kosilu se usedite skupaj z otrokom in, če je potrebno, postavite jasne meje. Ampak takrat boste laže prisluhnili njegovi stran zgodbe in se odzvali s postavljanjem razumnih, uresničljivih in spoštljivih meja njegovemu obnašanju.
7. Ne glede na vse se izognite fizični sili.
85 % najstnikov pravi, da so bili od staršev že deležni klofut ali udarcev. Pa čeprav študija za študija kaže, da ima to negativne posledice na otrokov razvoj, ki trajajo vse življenje.
Mnogi starši zmanjšujejo pomen fizičnega nasilja, ki so ga utrpeli, ker je njihova bolečina prevelika, da bi si jo lahko priznali. Zatiranje te bolečine pa nas naredi veliko bolj dovzetne za to, da bomo tepli svoje otroke.Sprašujem sem, ali ni morda epidemija anksioznosti in depresije med odraslimi v naši kulturi deloma posledica tega, da smo mnogi odraščali ob odraslih, ki so nas ranili. Mnogi starši zmanjšujejo pomen fizičnega nasilja, ki so ga utrpeli, ker je njihova bolečina prevelika, da bi si jo lahko priznali. Zatiranje te bolečine pa nas naredi veliko bolj dovzetne za to, da bomo tepli svoje otroke.
Tepež otrok vam lahko prinese trenutno olajšanje, ker sprosti vaš bes, vendar je slab za otroka in v končni fazi uničuje vse pozitivno, kar kot starši počnete.
Naredite, karkoli je potrebno, da se obvladate, vključno s tem, da zapustite prostor. Če se ne morete obvladati in na koncu uporabite fizično silo, se otroku opravičite, mu povejte, da pretepanje nikoli ni dobro, in si poiščite pomoč.
8. Izogibajte se grožnjam.
Grožnje, ki jih izrečete v jezi, so pogosto nerazumne. Ker so grožnje učinkovite samo, če ste jih res pripravljeni uresničiti, to spodjeda vašo avtoriteto in zmanjšuje verjetnost, da bodo otroci naslednjič spoštovali vaša pravila. Namesto tega povejte otroku, da morate razmisliti o primernem odzivu na to kršenje pravil. Napetost, ki jo boste s tem vzbudili, bo delovala veliko močneje od poslušanja niza groženj, za katere vedo, da jih ne boste uresničili.
9. Nadzorujte svoj ton glasu in izbiro besed.
Lahko da vaš otrok ravna na način, ki vas jezi, vendar niste nemočna žrtev. Sprejmite najprej vi sami odgovornost za ravnanje s svojimi čustvi.Raziskave kažejo, da bolj mirno kot govorimo, bolj mirno se počutimo in bolj mirno se drugi odzivajo na nas. Na podoben način uporaba kletvic ali drugih močno nabitih besed nas in naše poslušalce še bolj vznemiri in stopnjuje situacijo. Imamo torej moč, da situacijo bodisi umirimo bodisi razburkamo. Lahko da vaš otrok ravna na način, ki vas jezi, vendar niste nemočna žrtev. Sprejmite najprej vi sami odgovornost za ravnanje s svojimi čustvi. Vaš otrok se sicer ne bo čez noč spremenil v malega angelčka, ampak njegovo izzivanje se bo po tem, ko se boste naučili ostati mirni, dramatično zmanjšalo.
11. Še vedno jezni?
Poglejte, kaj tiči za temi vašimi občutki. Ne navežite se na svojo jezi. Potem, ko ste ji prisluhnili in naredili primerne spremembe, jo izpustite. Če to ne deluje, vedite, da je jeza vedno znak obrambe. Ščiti nas pred tem, da bi se počutili ranljive.
Da bi se znebili jeze, se posvetite bolečini ali strahu, ki se skriva za njo. Če je vaša hči tako obsedena s svojimi prijatelji, da povsem zanemarja družino in vas to boli, ali če vas izpadi vašega sina strašijo, se soočite s temi občutki in situacijami in se jim posvetite. Ko se enkrat dokopljete do občutij, ki so v ozadju, se bo jeza počasi razblinila.
12. Izbirajte svoje boje.
Vsaka negativna interakcija z otrokom porablja dragoceni kapital vajinega odnosa. Osredotočite se raje na to, kar je zares pomembno, kot na primer na to, kako otrok obravnava druge ljudi. Če pogledate malce širše, vas njena jopica na tleh sicer lahko spravlja ob pamet, vendar verjetno ni vredno zaradi tega spraviti bančnega računa vajinega odnosa na rob bankrota.
13. Vztrajno iščite učinkovite načine za doseganje primernega vedenja, ki to zares spodbuja.
Obstajajo veliko boljši načini za vzgajanje, kot je jeza, kajti discipliniranje z jezo pravzaprav vzpostavi začaran krog neprimernega obnašanja. Nekateri starši so presenečeni, ko slišijo, da obstajajo družine, v katerih se otroci povsem lepo obnašajo, čeprav ni nikoli uporabljena fizična sila in starši zelo redko kričijo. Po mojih opažanjih iz družin, v katerih ni nikakršnega kaznovanja in kričanja, ampak samo empatično postavljene meje, izhajajo otroci, ki že zgodaj prevzemajo odgovornost za svoje obnašanje in so čustveno najbolje prilagojeni.
14. Če se pogosto spopadate z jezo, poiščite strokovno pomoč.
Prositi za pomoč ni nič sramotnega. Sramotno pa je, če se bežite pred svojo starševsko odgovornostjo in svojega otroka fizično in psihično ranite.
Vir: ahaparenting.com