1. Pred nekaj leti smo z družino potovali po Kitajski. V naši skupini je bilo precej udeležencev iz javnega sektorja – učitelji, uradniki… Najbolj so uživali ob ogledu revnih hribovitih območij na jugozahodu, kjer živi pisana zbirka kitajskih manjšin. Ko smo proti koncu poti prispeli v velemesta vzhodne obale, kot so Hangdžov in Šanghaj, so bili kar nekoliko nejevoljni. Čeprav je bil v Šang­haju tedaj Expo in je mesto dobesedno vibriralo od optimizma in pozitivne energije. Nekako so imeli občutek, da bi bilo za Kitajce bolje, da bi ostali v svojih lesenih kočah, na ramenih nosili vodo na svoje mini riževe terase, otroci pa bi pasli perjad po bližnjem ščavju. Namesto tega pa gredo študirat elektroniko in računalništvo in gradijo velemesta iz jekla in stekla. Presneta ekonomska svoboda.

Kitajska se spreminja s svetlobno hitrostjo in predvsem delta Biserne reke je živ, utripajoč spomenik moči ekonomske svobode. Pred 35 leti je bilo to nerazvito kmetijsko območje z mnogo močvirji, napornim subtropskim podnebjem, nekaj ribiškimi mesteci in zaspano prestolnico Guangdžov, nekoč znano tudi kot Kanton. Kitajska si je tedaj poskušala pot v prihodnost tlakovati z državnim lastništvom podjetij in centralnim planiranjem. Strategije sta jim pisala Mramor in Dragonja. Rezultat sta bili vse večja beda in nerazvitost. Grozilo je, da se bo konec sedemdesetih ponovila velika lakota s konca petdesetih, ki je zahtevala desetine milijonov žrtev.

Na srečo za Kitajsko in svet je po Maovi smrti v znotrajpartijskem obračunu za oblast zmagal Deng. Zasebno pobudo je najprej sprostil v kmetijstvu in kmalu zatem (nekako v času naše Milke Planinc) še v drugih delih gospodarstva. Delta Biserne reke je imela takrat naravni vir, po katerem je odstopala od preostale Kitajske – bližino Hongkonga, britanske kolonije, ki je vedno slovela kot eno najbolj ekonomsko svobodnih in za posel odprtih območij na svetu. Deng je tedaj delto določil za območje, kjer bo preizkusil novi model, tržno gospodarstvo. Delta ni dobila državnega strateškega načrta, industrijske politike, državnih subvencij ali državnih investicij. Dobila pa je precej povečan in stalno rastoč odmerek svobode ustanavljanja podjetij in poslovanja, svobode tržnega mehanizma, oblikovanja cen in ponudbe, svobode investiranja in trgovanja. The rest, kot pravijo, is history.

Danes na območju, ki obsega okoli tisočinko površine Kitajske (toliko kot polovica Slovenije), živi in dela več kot sto milijonov ljudi. Naselja, trgovski in poslovni centri rastejo dobesedno iz meseca v mesec. In tovarne. Številne propadejo in jih nadomestijo nove. Do leta 2030 se bodo Guangdžov in Šendžen ter še kakšnih deset bližnjih mest predvidoma dokončno združili v velikansko velemesto, neprekinjeno verigo naselij, poslovnih, trgovskih in industrijskih con s približno 70 milijoni prebivalcev. Z javnim prometom bo možno iz vsake točke doseči vsako drugo v manj kot uri. BDP na prebivalca bo okoli 45 tisoč dolarjev.

Naši politiki in sindikalisti bi nujno morali tja vsaj na nekajtedensko ekskurzijo. Da vidijo, kje, kako in zakaj nastaja prihodnost. In da je vse tisto, kar pridigajo oni, neka že davno bankrotirana preteklost. Da bodo nehali ustvarjati okolje, ki je tako neprivlačno za naložbe, rast, razvoj in kapitalistično dinamiko kreativne destrukcije. Da vidijo, kdo bo pojedel naše kosilo, če se ne spremenimo.

Ekonomska svoboda Hongkonga je bila katalizator enega najbolj spektakularnih razvojnih prebojev stoletja. Mimogrede, Hongkong se redno uvršča v vrh lestvic ekonomske svobode.

2. Ko je švicarska centralna banka januarja letos presenetljivo opustila obrambo tečaja svoje valute (branila jo je pred preveliko rastjo, ne pred prehudim upadom, kot to navadno počnejo centralne banke), je bilo od naših keynesijansko usmerjenih ekonomistov slišati precej škodoželjnih komentarjev. Češ, švicarski izvoz bo upadel, ekonomija bo potonila, zdaj bo tudi Nemčija morala sprevideti, kako silno ji koristi fiksni tečaj evra nasproti partnericam v EU. In se sprijazniti, da so edina rešitev za evro obsežni in trajni fiskalni transferji manj uspešnim in manj konkurenčnim članicam. Kar pri mencingerjancih nikakor ne preseneča, saj so od poglavij tržne ekonomije doslej vzeli samo drseči tečaj, s katerim so desetletje in več »branili naše izvoznike«. No, v resnici so branili zgolj nesposobnost rdečkaste tranzicijske menedžerske kaste in rigidnost naše pameti in sistema ter našo nesposobnost prilagajanja.

In to, čeprav jim je guverner švicarske centralne banke Jordan jasno povedal: To ni noben poraz naše politike, našim podjetjem smo dali tri leta časa, da se prilagodijo novi realnosti, in verjamemo, da jim bo to uspelo. Kot jim je že v preteklosti. Že v obdobju od leta 2008 do 2011 se je tečaj švicarskega franka do evra zvišal za 25 odstotkov, pa to ni imelo kakšnega pogubnega vpliva na švicarsko konkurenčnost. Nasprotno, švicarski zunanjetrgovinski presežki, kot vidimo na spodnji sliki, so se ves ta čas povečevali in danes znašajo okoli štiri odstotke BDP.

Švica je seveda kronski dokaz, da vse ekonomske teorije Sirizinih ljubiteljev pri nas in po svetu sodijo naravnost v kanto. Švica je kronski dokaz, da se liberalna, fleksibilna, fiskalno odgovorna in na meritokratskih načelih utemeljena ekonomija lahko prilagodi vsakovrstnim zunanjim šokom, vključno z ekstremno apreciacijo domače valute. Tako kot so sredozemske in nekdanje socialistične države v preteklosti ponudile na desetine dokazov, da rigidne, birokratske, klientelistične in socialistične države svoje konkurenčnosti ne morejo popraviti, pa če milijonkrat devalvirajo in depreciirajo svojo valuto.

Švicarski BDP na prebivalca je danes 80 tisoč frankov. Ker je frank skoraj na pariteti z evrom, je to skoraj toliko evrov. Mi smo še vedno pri 18 tisočih, manj kot četrtini tega. Toliko o tem, da bomo v 25 letih po osamosvojitvi prehiteli Avstrijo in postali druga Švica. Malo morgen.

Našim pobesnelim sindikalistom v brk še povprečne osnovne plače posameznih poklicnih skupin v Švici po treh letih izkušenj. V frankih, tako rekoč enako kot v evrih: farmacevt osem tisoč, prevajalec šest tisoč, medicinska sestra 4.500, receptor 3.500, splošni zdravnik osem tisoč, zdravnik specialist 10 tisoč, varuška tri tisoč, poslovna sekretarka 4.500, osnovnošolski učitelj pet tisoč, srednješolski učitelj šest tisoč, strojni inženir sedem tisoč, proizvodni delavec 4.500, skladiščnik 3.500, čistilka tri tisoč. Meja, pod katero so plače 10 odstotkov najslabše plačanih Švicarjev, je štiri tisoč frankov na mesec. Devetdeset odstotkov jih ima višje.

In še sporočilo tistim, ki tem sindikalistom nasedajo – vsakdo, ki se bojuje proti ekonomski svobodi, je neposredno in osebno kriv za vašo bedno plačo in penzijo danes in v prihodnosti.

Mimogrede, Švica se redno uvršča v vrh lestvic ekonomske svobode.

3. Kot pri naših sopotnikih s kitajskega avtobusa pri nas v zvezi z ekonomijo na splošno prevladuje neki čudni odnos. Ne znamo povezati vzrokov s posledicami. Podjetnike bi omejevali z vsem, kar nam pride na pamet, od birokracije, davkov, okoljskega purizma do komplikacij pri odpuščanju. Hkrati pa bi imeli vrhunsko zdravstvo, vrhunske univerze, zastonj kosila za šolarje, socialno pomoč za vse in še UTD povrhu. Denar za to pa bi nastajal iz redkega zraka. Zato številni pri lestvicah ekonomske svobode odmahnejo z roko – češ, gre za blodnje nekih ameriških neokonservativcev, ki nimajo zveze z ničimer. Ne bi se mogli bolj motiti. Stopnja ekonomske svobode danes bolj kot karkoli drugega odloča o tem, kakšen bo vaš gospodarski napredek čez pet ali deset let in kako bodo čez 30 let živeli vaši otroci.

Poglejmo, kako je bilo s to zadevo v minulem desetletju pri perifernih državah EU – novih članicah iz nekdanjega vzhodnega bloka in problematičnih sredozemskih članicah. Na sliki vidimo, da je povezava napredka v ekonomski svobodi v obdobju od leta 2000 do 2010 (po ocenah fundacije Heritage) in gospodarske rasti v obdobju od 2003 do 2013 zelo močna (tri leta zamika imamo zaradi ocene, da je približno toliko potrebno, da strukturne reforme, ki izboljšajo indekse svobode, spodbudijo zaupanje podjetnikov, vlagateljev in porabnikov, kar posledično poveča gospodarsko rast). Koeficient korelacije je kar 0,63, kar je zelo veliko za takšno počez analizo ekonomskih podatkov in tudi statistično pomembno.

Mimogrede, Slovenija se na lestvicah ekonomske svobode uvršča čedalje slabše. Od leta 2010, ki je zadnje upoštevano v analizi, se je njena ocena znižala še za dobre štiri točke. Kaj to pomeni za prihodnjo gospodarsko rast, lahko sklepate. Trenutno smo v razredu srednjeazijskih držav, raznih…stanov, ki jim dosmrtno vladajo razni…ajevi in…ijevi in ki v mednarodni finančni javnosti skupaj z nami veljajo za največje zaostankarje postsocialistične tranzicije. Po podobnih, srednjeazijskih merilih nas ocenjujejo tudi tuji vlagatelji. Ni čudno, da prav tja najbolj vleče Erjavca in njegovo »gospodarsko diplomacijo«. Gliha vkup štriha, so rekli nekoč.

Komentarji izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Financ.