Redne bralke že veste, da pri Cenim.se modne, hitre in nemogočih obljub polne diete globoko preziramo. Verjamemo v en sam popoln prijem: sprememba prehranjevalnih navad plus primerna vrsta in količina telesne aktivnosti. A Montignacova dieta / metoda – to moramo priznati – nikakor ne spada v omenjeno skupino zavajujočih, neutemeljenih diet.
Tipična ženska revija dandanes vsebuje tri v temelju nasprotujoča si sporočila: izrazito (pre)suha ženska na naslovnici (in njene kolegice povsod drugod), oglase za s sladkorjem polno hrano in dietne strani, kjer razkrivajo zadnjo dieto, ki res deluje in ki se je res ni težko držati.
Nič čudnega ni, če je večina ženske populacije, ki niti od daleč ni omejena samo na odraščajoče deklice, globoko zmedena v svojem ravnanju in mišljenju. Da bi popravile napake, ki vidno “krasijo” naša telesa, se poslužujemo različnih popularnih diet: ločevalne diete, diete z zeljno juho, diete s sadjem, med vedno bolj priljubljenimi pa je tudi Montignacova dieta. Celo v 21. stoletju množice še vedno verjamejo, da je oblika lastnega telesa nekaj, kot tombola: ali zadeneš nagrado ali pa si debel. In diete so nekakšni loto listki, s katerimi se kvalificiraš za morebitni dosežek. Žal – in k sreči – smo za obliko svojega telesa večinoma odgovorni sami: za dober začetek velja ignorirati svetleče revije, predvsem pa televizijo, saj oboji razširjajo dve temeljni zmoti: ženske morajo biti (pre)suhe, da so lepe, in za doseganje tega cilja je potrebna samo čudežna dieta (ne pa disciplina in znanje).
V tem članku bomo predstavili posledice vsesplošne zmede in napačnih predpostavk o tem, zakaj smo predebeli in zakaj se pogosto ne počutimo dobro, in predlagali, da se za začetek premagovanja teh težav lotite spremembe načina življenja tako, kot to predlaga Michel Montignac v znanem prehranskem režimu, ki mu pravimo Montignacova dieta.
Montignacova dieta – izhod iz zamaščenosti in zaspanosti
Mentalna in fizična meglenost je velika težava, s katero se – poleg težav z odvečno telesno maščobo – danes srečujemo tako ženske kot moški: težavi sta med seboj povezani, saj delno temeljita na eni od ključnih napak, ki jih počnemo: jemo napačno hrano. Kako pa vedeti, katero hrano bi morali jesti? Seveda je – kot sem zapisala že v članku Zdravilo za debelost – znanje o tem izjemno pomembno. A kje najti tako znanje? V revijah in magazinih zagotovo ne, saj gre tisku zgolj za naklado – dobro je, če lahko shujševalne priloge izhajajo leto za letom! Prav tako ne deluje zanašanje na neko priljubljeno dieto: dobiš tako, ki ti ustreza, se je držiš in potem zmagaš. Ni nujno.
Ampak kako potem, če se vam ne sanja o beljakovinah, ogljikovih hidratih, maščobah, prebavi, presnovi itd.?
Če si res želite jedrnato zajete koristne informacije, potem je ena najboljših izbir Michel Montignac in njegova Jem, torej hujšam z vsemi dodatnimi komercialnimi variacijami. Montignacova dieta / metoda je sicer v vseh pogledih ena od modnih diet, a za razliko od velike večine vseh ostalih pravzaprav ne zavaja in ne vsebuje globokih logičnih zagat. Montignacova dieta je tudi ena od redkih, če ne celo edina, ki ne temelji na časovno omejenem režimu, po katerem se spet začne papcat po starem, pač pa predlaga spremembo načina življenja. Sprememba načina življenja po Montignacovi metodi je za sodobnega, s predelano hrano zapacanega zahodnjaka zelo dobra pot ven iz zamaščenosti in zasladkanosti. In zaspanosti.
Montignacova dieta / metoda temelji na nekaj osnovnih zapovedih, ki jih velja upoštevati ne glede na to, ali se samo želimo počutiti bolje ali nemara tudi izgubiti odvečno telesno maščobo. Eden od razlogov, zakaj je Montignacova dieta postala tako priljubljena, je njena prva predpostavka, ki govori o tem, da je štetje kalorij napačen pristop, saj nas vedno pripelje na začetek ali še korak nazaj od tam, kjer smo začeli. Druga tematika, ki jo Montignacova dieta predstavi kot problematično, je prevelika količina predelane hrane, ki jo uživamo v razvitem svetu. Ta hrana je pogosto najpomembnejši vzrok za presnovna neravnovesja, zato Montignacova dieta poudarja pomen izbire kakovostnih maščob, ogljikovih hidratov z nizkim glikemičnim indeksom in predvsem zadostnega vnosa vlaknastih živil. A pojdimo lepo po vrsti…
Montignacova zgodba
Začetki Michela Montignaca, dandanes zvezdniškega imena za hujšajoče množice, ni bila tako svetleča. Svojo teorijo oziroma metodo je gospod Montignac razvil zato, ker se je tudi sam otepal odvečnih kilogramov: predebel je bil že kot otrok, kar je v Franciji, kjer zaradi značilnosti tradicionalne kuhinje debelost ni bila pogost pojav, še večja stigma. Vse življenje je poskušal na različne načine najti rešitev, a sredi svojih 30-ih je bil še vedno predebel. Poleg tega je kot uslužbenec mednarodne farmacevtske korporacije veliko potoval, kar je pomenilo velik nered v prehranjevanju in odvisnost od restavracij.
A prav zaposlitev v farmacevtski industriji je nenazadnje pomenila pot iz začaranega kroga. Ne, Michel Montignac ni v skrivnih testnih laboratorijih dobival čudežnih shujševalnih substanc, pač pa je imel privilegij dostopa do ogromne knjižnice vseh mogočih informacij, študij in izsledkov raziskav. Na podlagi vsega tega znanja se je skušal dokopati do odgovora, zakaj v resnici ne more shujšati.
Posebno pozornost so mu vzbudili podatki o povezanosti debelosti in pojavnostjo diabetesa tipa 2: kar 90% odraslih z diabetesom je namreč predebelih. Montignac je sklenil, da se bo podvrgel dieti za diabetike. Za tako dieto, ki naj predvsem uravnava ravni sladkorja v krvi, je bistveno to, da izloči vse ogljikove hidrate z visokim glikemičnim indeksom (GI).
Kljub temu, da kaloričnega vnosa ni bistveno zmanjšal, je v naslednjih mesecih Michel Montignac izgubil približno 17 kilogramov, uspeh pa ga je navedel na pisanje knjig, ki so kasneje postale velike uspešnice.
Montignacova metoda
Montignac predlaga, da spremembo načina prehranjevanja predebeli opravijo v dveh fazah. V prvi, strožji fazi, ko naj bi dejansko izgubljali odvečno maščobo in ki naj bi trajala do tri mesece, naj bi zaužili tri normalne obroke dnevno, od katerih je kosilo najobilnejše od vseh treh. Zajtrk naj bi vseboval veliko vlaknin (kosmiči, otrobi) in posneto mleko. Za kosilo naj bi si privoščili meso v kombinaciji z zelenjavo, za večerjo pa spet pretežno vlakninasta živila (na primer kos polnozrnatega kruha z zelenjavo). Montignac predlaga, da sadje jemo vedno posebej: precej pred ali precej po obroku.
Druga faza, ki se je potem držimo vedno, pa je malo manj stroga: Montignac v njej dovoli, da si občasno privoščimo krompir (ki vsebuje predvsem ogljikove hidrate z visokim glikemičnim indeksom), kozarec vina, košček črne čokolade… Še vedno pa se po moramo izogibati sladkorju, izdelkom iz bele moke ter koruze in belemu rižu.
Montignacove predpostavke
Montignacova metoda se vrti okrog uravnavanja ravni inzulina. Inzulin je hormon, ki uravnava raven krvnega sladkorja in skrbi za njegov transport do celic oziroma za pretvorbo sladkorja v trigliceride in shranjevanje le teh v maščobne celice, ko je sladkorja v krvi preveč.
Montignac je v svojo metodo vdelal spoznanje, da lahko tako, da skušamo narediti izločanje inzulina čimbolj enakomerno, nadzorujemo tudi svojo telesno težo. Eden od najbolj učinkovitih načinov nadzora nad inzulinom pa je to, da prenehamo jesti ogljikove hidrate z visokim glikemičnim indeksom. Odgovor na vprašanje, kateri so taki ogljikovi hidrati, je silno preprost: izdelki iz bele moke, koruze, krompirja, škroba (večina kruhov, večina pripravljenih jedi, slaščice in klasični slani prigrizki, fast food…).
Druga pomembna Montignacova predpostavka pa je kriva, da se njegovo metodo uvršča med t.i. diete, ki kombinirajo živila. Montignac namreč – spet v luči obnašanja inzulina – priporoča, da ogljikovih hidratov nikoli ne jemo skupaj z maščobami. Zakaj? Ko jemo ogljikove hidrate, se začne izločati inzulin, ki deluje tudi kot hormon shranjevalec. Če bomo ob tem zaužili še maščobe, je velika verjetnost, da jih bo inzulin na hitro pospravil v maščobne celice.
Montignac sicer ne zagovarja štetja kalorij, torej bi načeloma po Montignacovi metodi lahko jedli poljubne količine, a žal ni čisto tako. Montignac namreč predvideva, da ob prehrani po njegovi metodi enostavno ne bomo imeli več potrebe po tem, da jemo več, kot potrebujemo. Drži, ko se človek začne prehranjevati tako, da slabe ogljikove hidrate zamenja z dobrimi, se marsikaj v življenju spremeni. Kar naenkrat ni več tiste tipične meglenosti duha (ki se ponavadi pojavlja po kosilu), zazdi se nam, da smo polni energije… A pozor: če smo nagnjeni k prenajedanju, nas Montignacova metoda ne bo odrešila odvečnih kilogramov. Če Montignac trdi, da je čokolada z vsaj 60% kakavovih delov dobra za vas, to ne pomeni, da jo lahko na dan pojeste 200 gramov. Zavedajte se, da imajo tudi piščančja prsa (zelo malo maščob), otrobi (nič ogljikovih hidratov z visokim GI ter veliko vlaknin) in laneno olje (maščobe z veliko omega 3) svojo energijsko vrednost. Tudi če boste pojedli preveč “dobrih” živil, se lahko zredite. Montignac samo predvideva, da potrebe po presežku hrane ne boste imeli. Če jeste zaradi čustvene praznine, zaradi družbe ali kar tako, potem Montignacova metoda ne bo mogla zaustaviti naraščanja trebušnih in ritnih maščobnih volančkov.
Montignac: da ali ne?
Če bi rade postale vitkejše, vendar sploh ne veste, kje se zadeve lotiti, in se čudežnih diet ne greste več, potem bo Montignac pravo začetno čtivo. Montignacova metoda je namreč dobra pot do boljšega in bolj zdravega življenja, saj predstavlja način prehrane, ki je za sodobnega človeka in njegov način življenja bistveno bolj primeren kot hrana, ki smo je navajeni od babic in dedkov (ki v celotnem življenju niso niti približno toliko presedeli, kot presedimo dandanes do svojega 30. leta) – ne glede na to, ali želimo shujšati ali se samo počutiti bolje. Prehranjevanja po Montignacovi metodi se je tudi v prvi fazi, ko naj bi izgubljali odvečno težo, lažje držati kot katerekoli druge restriktivne diete: zaradi velike vsebnosti vlaknin in primernega deleža beljakovin se ne počutimo stalno sestradani, pa tudi če smo odvisni od prehranjevanja v restavracijah, je danes lažje najti lokale, kjer bomo lahko naročili tak obrok, ki ne bo v popolnem navzkrižju z načinom hranjenja, kot ga predlaga Montignac. Ko boste enkrat imele Montignaca v malem prstu, boste poznale temelje tega, kako funkcionirajo energijske igre v telesu – znanje, na katerem Montignac utemeljuje svojo metodo, je neprecenljivo.
Branje, Brez kategorije, Časopisni članki | Sonja | 
februar 26, 2015 2:43 popoldne | 
Comments Off on Prejšnji senat KPK vztraja, da je v primeru Janeza Janše ravnal skrbno, in se zavzema za ponovitev postopka 
Subscribe