Vedno starejši kot smo, bolj čisto hrano potrebujemo in manj moramo jesti

Vedno starejši kot smo, bolj čisto hrano potrebujemo in manj moramo jesti

Obstajajo splošna pravila prehranjevanja. A vseeno smo si tako različni, da je pomembno le to, da poslušamo svoje telo, ga opazujemo, kako se odziva na posamezno jed (po njej ne smemo biti utrujeni, ni dobro, da nas napihuje …).

Našemu telesu ustreza drugačna hrana poleti kot pozimi, ko smo mladi in ko se staramo (vedno starejši kot smo, bolj čisto hrano potrebujemo in vedno manj moramo jesti). Ali, kot pravi Lina Lo Faro: “Poznati moramo svoje telo in to, katero gorivo mu najbolj ustreza.”

Hrana naših prednikov. Pomembno je, da jemo čim več hrane, ki so jo jedli naši predniki, živil, ki jih včasih pri nas ni bilo, pa se čim bolj izogibajmo.

Jedi oranžne barve so dobre za želodec, zelene za jetra, bele za ledvica, rdeče za krvni obtok in srce.

Sokovi. Preizkusite, ali vašemu telesu odgovarja določeni sok: kozarec napolnite s polovico soka in polovico vroče vode ter popijte. Če vam ustreza, je dober za vas, drugače ne. La Farova tudi svetuje, da v sokove pred zaužitjem vedno nalijete nekaj vroče vode.

Žita prinašajo dobro voljo, če jih jemo, smo manj živčni, vendar Lo Farova ne priporoča, da žita kuhate ‘al dente’, saj so takšna zelo težko prebavljiva, obenem pa v črevesju posrkajo vso vodo, da se lahko prebavijo. Sama skuha žita večer prej v veliki količini vode, ki jo čez noč pusti v posodi, da žita nabreknejo.

Moka … kruh, testenine, peciva … Ker se moka ne prebavi v črevesju (slina je prebavni sok), bi vsak košček kruha morali 200-krat prežvečiti, da bi ga telo lažje prebavilo.

Proso niža inzulin, vendar ga moramo dobro prekuhati, nato pa v njem pustiti še malo vode, da nabrekne.

V enem obroku ni dobro mešati različnih žit, sadja ali oreščkov; če niso skladni med seboj, naredimo celo prebavno zmedo. Za zajtrk, če imate radi mislije, torej priporoča le eno vrsto žita, eno vrsto sadja in eno vrsto oreščkov, ki jih prelijete z jogurtom, mlekom ali kompotom.

Če sestavimo obrok iz več jedi, morajo biti manj začinjene in soljene, zanje uporabimo manj olja, da jih bomo lažje prebavili. Če po obroku ne želimo biti napihnjeni, se moramo odreči tudi pitju vina, kave, čaja, lahko pa pijemo toplo vodo. Edini čaj, ki ga lahko pijemo po obilnejšem obroku, je janežev s komarčkom.

Tofu je živilo, zelo bogato s kalcijem in proteini. Kombinirate ga lahko s čimer koli, saj je nevtralnega okusa, dovolj pa je, da ga jeste enkrat na 15 dni.

Riž je nevtralen in umiri črevesje. Kuhan basmati riž imate lahko v hladilniku tudi pet dni, tako ga lahko na hitro uporabljate pri različnih jedeh in v različnih kombinacijah. Makrobiotiki riž najprej na suho prepražijo, nato pa zalijejo z vodo – tako ga jangizirajo (rižu takoj dajo ogenj).

Čičerka je čudovita hrana za želodec.

Kvinoja ima ogromno mineralov in je podobna materinemu mleku.

Oves lahko v večjih količinah povzroči izsušenost, rdečico na obrazu, zato Lina Lo Faro odsvetuje uporabo ovsenega mleka. Obenem pravi, da sta ovseno mleko in ajdova moka za palačinke zelo slaba kombinacija, saj sta popolnoma različni žiti.

Parmezan (ali drugi siri) in paradižnik (pogosta kombinacija na picah, testeninah, sendvičih) sta zelo slaba kombinacija za telo, saj takšna kombinacija takoj posrka kalcij iz telesa.

Jajca so zjutraj dober obrok, po 15. uri pa jih Lo Farova ne priporoča, pravi tudi, naj jih jemo manj, ko je zelo mraz ali vroče.

Akacijev med pomaga proti razdraženemu grlu. Telo samo naredi zaščito pred preveč suho hrano tako, da naše grlo postane razdraženo.

Celoten članek lahko preberete v poletni številki revije Sensa.

Izberite športno dejavnost, ki vas ne obremenjuje, temveč osrečuje.

Izberite športno dejavnost, ki vas ne obremenjuje, temveč osrečuje.

Stalna zmerna aktivnost skozi življenje ohranja zdravje in gibljivost tudi v globoki starosti.

Gibajte se naravno

Današnji stoletniki nikoli niso tekli maratonov in hodili na fitnes. Gibanje je za njih del življenja in vedno ima kakšen namen. Zato naj gibanje postane del dnevne rutine. Uporabljajte noge za odhod v službo, trgovino in za vsakdanje opravke. Pomembno je, da se redno gibate z zmerno hitrostjo. Najprimernejša telesna teža podaljšuje življenje.

Znebite se vsega, kar spodbuja vaše sedeče življenje

Namesto z daljincem programe na televiziji (ko res ne morete brez nje) spreminjajte tako, da vsakič vstanete, garažna vrata odpirajte ročno, tako da izstopite iz avta. Pozabite na brezžične telefone. Vsakič ko zazvoni, se sprehodite do tistega z žico. Znebite se električnega mešalnika, ročno mešanje porablja kalorije in tako podaljšuje življenje, pa še zabavno je, če si delo delimo z drugimi.

Vrtnarite

Poleg tega, da zmanjšuje stres, delo na vrtu porablja kalorije in je med najbolj učinkovitimi dejavnostmi za vzdrževanje srčnega in krvožilnega zdravja. Več boste na svežem zraku in to bo godilo tako umu kot telesu.

Družite se

Zaradi ljudi boste pogosteje hodili iz hiše, zato se boste tudi več gibali. In prihodnjič, ko se boste s prijateljico nameravali dobiti na kavi, se raje sprehodita po poživljajočem parku ali gozdu.

Vadite jogo, tai či, kinergetix …

Razvili boste stabilnost in moč svojega telesa, kar bo okrepilo kosti in mišice. Tako boste ostajali gibljivi, močni in manj nagnjeni k poškodbam.

Kako nabirati, sušiti, spravljati zelišča za domačo rabo

Kako nabirati, sušiti, spravljati zelišča za domačo rabo

Najprej se moramo zavedati, zakaj so zelišča sploh zdravilna, kajti to je osnovno vodilo pri nabiranju, poudraja Alenka Rozman, zdravilka z univerizitetno izobrazbo iz biologije in s številnimi darovi, ki deluje v okviru zdravilsko-zdravniškega tima v Cnetru Medin.

»Rastline so pritrjeni organizmi, to je seveda logično, vendar skoraj nikoli ne pomislimo na izzive, s katerimi se soočajo. Ne morejo se umakniti pred premočnim soncem ali zbežati pred plenilci (živalmi, ki jih glodajo). Deli, ki so pod zemljo, so navadno v veliki nevarnosti pred gnitjem in plesnijo, saj so v relativno vlažnem okolju. Nekatere rastline morajo zagotoviti, da njihova semena potujejo skozi prebavila ptic in se tako razširjajo. Rastline vse te »izzive« rešujejo na dva osnovna načina. Prvi način so različni izrastki, kot so trni in vitice, ki nas ne zanimajo preveč. Drugi način pa so snovi, ki jih imenujemo sekundarni metaboliti. To je res ogromna skupina snovi iz vseh vetrov.

Določene snovi ščitijo rastline pred UV žarki, druge jih varujejo pred gnitjem ali pred žuželkami, nekatere snovi se nahajajo v plodovih samo zato, da je plod bolj privlačen za ptice in druge raznašalce semen. Te snovi imajo lahko na naša telesa tri učinke. Lahko so za nas strupene, lahko se ne zgodi nič ali pa jih zna naše telo uporabiti za svojo obrambo. Z vidika zdravilstva so seveda najbolj zanimive snovi iz zadnje skupine. Takšne so na primer nekatere snovi v čebuli. Če primerjamo srebrno (belo) čebulo z običajno, ugotovimo, da je bela čebula pogosto tarča plesni in je veliko manj obstojna. Tista čebula, ki »peče ko vrag« pa navadno stoji dolgo časa in sploh ne zgnije. To nam pove, da čebula, ki bolj peče, vsebuje več snovi, ki bodo tudi naše telo varovale pred glivicami in drugo zalego.

Mediteranske rastline, kot sta žajbelj in rožmarin, uporabljamo zaradi snovi, ki jih ščitijo pred močnim sončevim sevanjem. In že na prvi voh lahko prepoznamo, ali so zeli res zrasle ob morju ali so bile vzgojene v Ljubljani. Ker je koncentracija koristnih snovi najvišja v sončni opeki, te rastline nabiramo takrat. Plodove šipka ali črnega trna naberemo, ko so najbolj zreli in sočni, saj takrat vsebujejo tudi največ različnih snovi, ki koristijo raznašalcem. Ker smo raznašalcem v evolucijskem smislu zelo blizu, koristijo tudi nam.

Cvetove (na primer regrata in bezga) nabiramo, ko je vreme primerno – čim bolj suho, saj bodo v tem primeru cvetovi imeli še veliko cvetnega prahu, ki je zdravilen. Vendar pride kakšno leto, ko to enostavno ni možno, ker veliko dežuje – v tem primeru jih pač naberemo, ko utegnemo.

Obstajajo pa tudi rastline, za katere je vseeno, kdaj jih nabiramo. Med takšne spadata npr. navadna kopriva in čemaž. Snovi so v teh rastlinah stalno prisotne v relativno stalnih koncentracijah.

Za vsa zelišča velja, da jih sušimo v senci in v zračnem prostoru. Večino lahko ohranimo tudi v alkoholu. Iz nekaterih lahko pripravimo tudi sirup (npr. smrekovi vršički, regratovi in bezgovi cvetovi). Določene rastline lahko shranjujemo v olju (npr. rožmarin, čemaž).

Poletna zelišča

Poleti je čas za meto, meliso, bezeg (samo cvetovi – ostalo je strupeno), regrat, potrošnik, jetičnik, trpotec, koprivo, grenkuljico, oslad, glog, brin, lipo, bršljan (samo listi), rman. Iz teh zelišč si lahko sami pripravite zdravilne čajne mešanice.

Za čiščenje telesa (po praznikih ali poletnih žurih): kopriva, cvetovi regrata

Za okrepitev imunskega sistema: bezgovi cvetovi, regratovi cvetovi, žajbelj, šetraj

Za pomiritev: vse vrste mete

Za prebavne težave: kamilica, janež, brinove jagode

Za strasne kavopivce: malina ali robida, klinčki

Za kašelj: bršljan (previdno! Poiščite navodila za pripravo čaja ali pa rajši kupite bršljanov sirup v lekarni), sirup iz regratovih cvetov

Celoten članek lahko preberete v poletni številki revije Sensa.

Sprememba mora priti od znotraj

Sprememba mora priti od znotraj

Morda sprememba pričeske ali barve las deluje terapevtsko, vendar je to le začasen učinek in je smiseln le, če ste zadovoljni sami s seboj.

Slika lepote se menja kot moda. Včasih so bile pojem lepote Botticelijeva dama s pasom, podobnim lijaku, ali Goyine ženske, ki bi jih imeli danes za debele.

»Mediji nenehno prikazujejo privlačna telesa. Hčerka, rojena po letu 1960, vidi dnevno več podob nedosegljivo lepih žensk v seksualnih pozah, kot jih je njena mama videla skozi celo puberteto.

Predvsem filmi, televizija, revije, oglasi dajejo lepoti gospodovalno navzočnost v naših življenjih in ob tem oblikujejo naš pogled na privlačnost. Mediji promovirajo prepričanje, da so privlačni, lepi ljudje uspešnejši, samozavestni, bogati.

Med gledanjem televizije ali oglasov pa ne pomislimo, da modeli oz. igralci in igralke prebijejo pred fotografiranjem ali snemanjem po več ur z modnimi oblikovalci, profesionalnimi frizerji in vizažisti ter imajo ob tem neusmiljene dietne in vadbene programe.

Idealno oblikovana telesa mladih, mršavih manekenk in mišičastih manekenov z naslovnic revij, oglasov in televizijskih ekranov so pogosto še kirurško popravljena, profesionalno fotografirana in za povrh računalniško obdelana! In taka telesa nam postavljajo standarde našega videza?!

Predvsem ženske smo velika tarča industrije lepotnih izdelkov. Oglasi nam obljubljajo spremembo videza. Gre za primer popolne industrije: pri ljudeh ustvarjajo oz. ohranjajo problem (npr. celulit) – nenehno nezadovoljstvo s telesom – in jim nato ponujajo rešitve zanj. Zadnja stvar, ki jo industrija v resnici želi, je, da bi dosegli telesno privlačnost enkrat za zmeraj,« Kuharjeva osvetljuje sodobno družbo in njene poglede na lepoto.

Potreba po tem, da želimo biti vedno boljše (in lepše) je dobra, a spremembe se ne dogajajo kar čez noč. Letni časi počasi prehajajo drug v drugega in prav vsak je lep. Tudi vrtnica potrebuje čas, da se razcveti. Preobrazba na hitro traja zelo malo časa.

Morda sprememba pričeske ali barve las deluje terapevtsko, vendar je to le začasen učinek in je smiseln le, če ste zadovoljni sami s seboj.

Sprememba mora priti od znotraj. Zato je proces in nikakor ne dogodek. Ljudem je treba vrniti njih same. Ženske se morajo naučiti, da so lepe in da centimetri, številke, obsegi niso pomembni.

V Ameriki so začeli akcijo Radi imejte svoje telo, ki poziva: zdaj, to minuto, začnite imeti radi svoje telo takšno, kot je. Brez čakanja, opravičil, izgovorov. Zdaj. Lepe ste. Verjemite.

Če verjamete, da je vaše telo slabo, bo takšno tudi postalo. Če verjamete, da je dragoceno in da vam, kot natančen stroj, omogoča začutiti življenje ne glede na velikost, višino in mere, se vir začne polniti sam od sebe. Morda imajo diabetiki in zdravniki najboljše namene, vendar nas pogosto delajo še bolj negotove.

Svinjski zrezki v naravni omaki

Svinjske zrezke dobro potolčemo in jih začinimo s soljo, poprom in vegeto.

V ponvi segrejemo olje in na njem popečemo zrezke, da so zlato – rjavi.

Popečene zrezke preložimo na krožnik. Olje, na katerem so se pekli zrezki, potresemo z moko (približno žlico in pol) in pražimo, dokler moka ne porjavi. Zalivamo z vodo, dokler omaka ni ravno prav gosta. V omako damo govejo kocko in pokuhamo.

Omako precedimo, da se znebimo morebitnih grudic in koščkov goveje kocke. Nato omako znova zavremo. Vanjo damo zrezke in jih dušimo do mehkega. Postrežemo skupaj z dušenim rižem ali kuhanimi testeninami po želji.

Odličan recept za povećanje hemoglobina i poboljšanje krvne slike.

za povećanje hemoglobinaSmanjenje nivoa hemoglobina u krvi, nezavisno od broja crvenih krvnih zrnaca (eritrocita), smanjuje kapacitet krvi da prenosi kiseonik i dovodi do anemije.  U narodnoj medicini postoji više recepata za povećanje hemoglobina u krvi.

Jedan od njih preporučuju i sami lekari, a koji je izuzetno dobar za povečanje hemoglobina, podizanja nivoa  krvnih zrnaca i poboljšanje krvne slike.

Za pripremu ovog prirodnog leka biće potrebno:

  • 200 ml meda
  • 200 gr jezgra oraha
  • 200 gr suvog grožđa
  • 200 ml soka od šargarepe
  • 200 ml coka od cvekle
  • 2 limuna

Priprema

– Operite 2 limuna. Rasecite na pola i izvadite koštice. Sameljte na mašinu za mlevenje mesa ili na drugi način. Stavite u jedan sud.

– U smesu samlevenog limuna dodajte med, sok od cvekle i sok od šargarepe. Promešajte.

– Posle u ovu smesu dodajte sitno iseckane orahe i suvo grožđe. I ponovo sve promešajte.

Dobićete litarsku teglu ukusne i veoma zdrave lekovite smese. Čuvajte je u frižideru.

Uzimajte tri puta dnevno po 1 supenu kašiku pre jela.

Budite zdravi!

za povećanje hemoglobina

Lekovit dzem za lečenje jetre i pročišćavanje krvi od maslačka.

dzem od maslackaU maju cveta maslacak. Cesto setamo i ne obracamo paznju na ovu biljku. Medjutim maslacak je pravi doktor! Od maslacka mozete napraviti ukusan dzem za regeneraciju celija jetre i ciscenje krvi.

Zelim da podelim sa Vama recept ovog cudodejstvenog dzema, koji ja licno pravim svako prolece.

*Otkinite 300-400 zutih cvetova maslacka, zalijte hladnom vodom i ostavite da odstoji 24 casa.

*Sutra dan maslacak dobro iscedite i zalijte sa pola litre tople prokuvane vode.

*Kuvajte 15-20 minuta, dodajte 1 kg secera i 2 sitno iseckana srednja limuna (moze i sa korom), 1 kasikicu limuntusa i kuvajte jos 5 minuta.

*Kada je dzem dobio boju meda, skinite ga sa vatre. Sacekajte da se ohladi i procedite kroz gazu.

*Tu smesu prokuvajte jos 2 minuta. Vas dzem od maslacka je gotov!

Savet: maslacak za dzem sakupljajte dalje od puteva.

Dzem od maslacka je najbolje uzimati ujutru na prazan stomak, rastvarajuci ga u solji sa zelenim cajem. Na taj nacin ce ovaj napitak delovati na organizam protivupalno, tonizirajuce sredstvo koje cisti jetru od toksina i otrovnih materija, pa cak i uklanja radionuklide iz celog organizma, i ima diureticko dejstvo!

Dzem od maslacka koristan je za prevenciju astme i bronhitisa. Potrebno je pojesti 2 supene kasike odjednom, ujutru. To daje vrlo pozitivan efekat. Na takvom ukusnom dzemu Vasa jetra ce vam biti zahvalna, jer ce uvek biti cista i zdrava! Budite zdravi!

ČITAJTE JOŠ

Vitamin B12

Koristni nasveti

Kako vitamin B12 prispeva k našemu zdravju ?

B12 je pomemben vitamin, ki pomaga folni kislini regulirati nastanek rdečih krvnih celic in pomaga organizmu izkoristiti železo. Nepogrešljiv je pri prebavi in absorpciji hrane, pomemben je za optimalno komuniciranje med živčnimi celicami v organizmu, vpliva na delitve celic in je odločilen za njihovo dolgo življenje, podpira rodnost pri ženskah in pravilen razvoj živčevja tako da vzdržuje posebno zaščito na živčnih končičih. Ta vitamin je kritičen tudi za proizvodnjo hormonov nadledvične žleze in odlična podpora imunskega sistema. Naše razpoloženje in naša čustva , torej naše splošno dobro počutje je odvisno od tega vitamina. Brez njega nam peša spomin, jasnost misli  in koncentracija. Še hujše posledice pa so anemija, nepopravljive poškodbe živcev, trganje v nogah in rokah, depresija in zmedenost.  Poznana je “pernicious anemija”, kronična  progresivna anemija pri odraslih kot posledica pomanjkanja substance, ki jo izloča želodec in je odgovorna za absorpcijo vitamina B12.  V tujini imajo patentirano  nano tehnologijo  s katero zdravijo pernicious anemijo .

Populacija kateri lahko primanjkuje vitamina b12 so vegani in ljudje, katerih prehrana je sestavljena izključno iz ogljikovih hidratov.

Glavni vir tega vitamina je namreč rdeče meso, ki se ga večina ljudi izogiba iz različnih razlogov. Ker je prisoten edino v živalskih tkivih, se lahko razvije pomanjkanje vitamina B12. Redki rastlinski viri imajo analogno obliko B 12, ki prinaša vse koristi.

Če imate probleme s spanjem, je lahko krivo pomanjkanje B12. Hormon spanja melatonin je tesno povezan z vitaminom B12.  S staranjem naš organizem ni več tako učinkovit pri proizvodnji hormona melatonina. Takrat pomaga  povečati vnos vitamina B12 in spali boste kot dojenček .

Pomanjkanje vitamina B12 ima lahko tudi druge neprijetnosti. Mnogi ne vedo, da se te neprijetnosti kažejo v utrujenosti, šibkosti. Ne optimalno delovanje živčnega sistema, pomanjkanje apetita in nenamerna izguba teže, težave s spominom, nagnjenost k živčnosti, prezgoden pojav sivih las, težave z ravnotežjem, težave z vidom.

Absorpcija vitamina B12 je zelo problematična,in čeprav uživamo dovolj mesa, pivskega kvasa, jajc in morske hrane, je nivo vitamina B12 lahko še vedno nizek. Takrat potrebujemo dodatek vitamina B12. Za absorpcijo tega pomembnega vitamina je namreč bistven  protein, narejen v želodčni steni, Ljudje , ki nimajo optimalnega zdravja gastrointestinalnega trakta zato pogosto potrebujejo dodatni B12.  Tudi starost  vpliva na omejeno sposobnost absorbiranja B12 – po 50 letu.

RDA – priporočene dnevne količine

Priporočena dnevna količina ( RDA ) v Evropi je le 1 mcg za odrasle dnevno,v ZDA pa 2, 4 mcg . Glede na ugotovitve danskega raziskovalca, bi morala biti dnevna priporočljiva količina povečana za 500 %, če bo sprememba v EU sprejeta, bo potrebna reformulacija multivitaminskih produktov, ki sedaj vsebujejo le majhne količine, po novem pa bi to pomenilo 6 mcg. Raziskava je bila objavljena  V American Journal of Clinical Nutrition že januarja  2006.  Problem RDA je, da je v veljavi že od leta 1940 in da predpisuje le tisto minimalno količino VITAMINOV, ki preprečuje nastanek pomanjkanja, je zapisal Vaku Bor.

V glavnem so pomanjkanju vitamina B12 izpostavljeni vegetarijanci, najbolj kritičen pa je za vegane .

Za vegetarijance so pomembni viri B12 :

Kaviar in ribja jajca se v glavnem uživajo kot namaz ali okras na drugih jedeh. Jajca bele ribe vsebujejo največ B12 ( 56,4 mcg na 100 g, kar pomeni 940 % priporočene dnevne količine, medtem ko vsebuje kaviar le eno tretjino te količine.  Za primerjavo naj povem, da vsebujejo kokošja jajca le 1,29 mcg vitamina B12 na 100 g. ( 22% RDA ) .

Siri

Količina vitamina B12 je odvisna od tipa sira. Največ ga vsebujejo  švicarski sir ( 3,34 mcg, sledi Mozzarella, Parmezan in Tilzit ter Feta sir.

Sirotka

Sirotka je bila včasih le v domeni body builderejev. Danes jo uživa čedalje več ljudi, ker se vegetarijanstvo širi. 100 g sirotke vsebuje 2,5 mcg vitamina B12 kar predstavlja 42 % RDA,.

Rakitovec

Učinkovine: glikozid kvercetin, vitamin A, E, K, B skupine, in C v 100 g plodov 300 mg ali več, celo do 1000 mg , organske kisline, flavonoidi, titan.
Zdravilna lastnosti: za pospeševanje krvnega obtoka, proti davici, gripi, pljučnici, pomanjkanju teka, spominski utrujenosti in krvavečih dlesnih. Utrjuje žile, zmanjšuje odlaganje maščob v telesu, veča spolno moč. Raziskave so potrdile, da pripravki iz listov in plodov zavirajo nastanek prostih radikalov, je odličen antioksidant. V Rusiji z njim skušajo zdraviti nekatere vrste raka.

Jagode rakitovca tvorijo v ovoju semena, visoke vsebnosti vitamina B12, ki jih drugače poznamo samo v jetrih. Poleg vitamina B12 vsebuje tudi druge B vitamine – B1, B2, B3, B in B9. Druge vitalne sestavine pa so: vitamin C ( jagode rakitovca imajo 10 x več vitamina C kot limone ) provitamin A, vitamine E, kalij, fosfor, železo in minerale, v glavnem pa kalcij in magnezij.

Vendar je najpomembnejša učinkovina rakitovca kvercetin, ki izboljšuje moč srečne mišice in s tem krvni obtok. Krvni tlak se zaradi zoženja žil poviša, poveča se izločanje urina.
Jagode rakitovca so naravni antioksidant. Lastnosti antioksidantov pa so:pomagajo, da ostanemo zdravi in v odlični kondiciji, ščitijo pred UV žarki, upočasnjujejo zmanjšanje mišične mase v teku staranja, krepijo imunski sistem, pospešujejo obnovo poškodovanih celic, zmanjšujejo gubanje kože, krepijo vezno tkivo, pomagajo pri športnih poškodbah, pomagajo pri oteklih nogah, pomagajo pri hladnih rokah in stopalih in še in še.

Danes dobimo v lekarnah in specializiranih trgovinah rakitovec v prahu iz ekološke pridelave, ki krepi celotno telo, posebej živce in je resnični vir moči. Rakitovec v prahu je prav tako naraven antioksidant.

Ustrezno dodajanje vitamina B12 k prehrani, je pokazalo koristne učinke pri  kronični utrujenosti, depresiji, epilepsiji, avtizmu, Alzheimerjevi bolezni, astmi , sklerozi multiplex , tinnitusu, AIDS-u, vnetju dlesni .

Te informacije so namenjene samo izobraževanju in jih ne priporočamo za ugotavljanje ali zdravljenje bolezni. Ne svetujemo, da bi kdorkoli zamenjal tradicionalno zdravniško oskrbo s katerim koli izdelkom.

Kako do boljšega pridelka paradižnikov – svetuje Miša Pušenjak

Kako do boljšega pridelka paradižnikov

Za mnoge ni slajšega sadeža, kot je doma pridelan zrel, sočen paradižnik.

Žal v zadnjih letih skoraj ni bilo ljubiteljskega vrtnarja, ki bi se lahko pohvalil z obilico pridelka, saj je rastline napadla krompirjeva plesen. Kaj moramo torej storiti, da bodo v prihodnje sadike paradižnika ostale zdrave in se bomo lahko dodobra najedli njegovih slastnih plodov?

Paradižnik, paprika in jajčevec so botanično uvrščeni v družino razhudnikovk, kamor od poznanih rastlin sodi tudi krompir. Ta podatek ni pomemben samo za poznavalce in strokovnjake, temveč je takrat, ko razmišljamo o vrstenju vrtin na gredicah domačega vrta, pomemben tudi za nas, ljubiteljske vrtnarje. Ker smo letos rastline že posadili, si velja to zapomniti za naslednje leto. Zaradi slastnih plodov, ki jih imajo omenjene rastline, jih imenujemo tudi plodovke. V to skupino (plodovk) so uvrščene tudi nekatere vrtnine iz drugih botaničnih družin, predvsem iz družine bučnic (buče, melone, dinje).

Plodovke potrebujejo sonce in zrak

Paradižnik v zadnjih letih pogosto napade bolezen, imenovana krompirjeva plesen. Ta bolezen za razvoj potrebuje na območju listov temperature nad 20 stopinj Celzija (do 25 stopinj) in vsaj 6 ur na dan mokre liste, za kar je dovolj že kapljica rose. Da bi se izognili napadu bolezni, moramo že ob sajenju med posameznimi rastlinami zagotoviti dovolj prostora, tako bomo namreč omogočili, da se bodo jutranja rosa ali dežne kapljice posušile veliko hitreje in bo možnosti za hiter razvoj bolezni manj. Razdalja med sadikami paradižnika naj bo vsaj 70 cm. Povsem sorodna bolezen napada tudi papriko, redkeje pa se loti jajčevcev. Sadike paprike med vrstami in v vrsti zato sadimo vsaj 50 cm narazen. Pri jajčevcih je dovolj velika razdalja pomembna zato, da dobijo vsi cvetovi in plodovi dovolj sončnih žarkov ter rastline dovolj hrane. Sadimo jih vsaj 60 cm narazen.

Ker se spomladi, ko so sadike še majhne, zdijo marsikomu takšne razdalje na gredah izguba prostora, sadi rastline bolj na gosto, v vlažnem poletju pa se nato začnejo težave. Prav tako je že spomladi treba misliti tudi na jesen, kajti če je poletje vroče in suho, nas lahko že v drugi polovici avgusta presenetijo jutranje megle in močna rosa, zaradi česar paradižnik hitro propade, paprika pa postane pikasta in izgubi listje.

Zato pozor! Če ste sadili pregosto, je še čas, da popravite napake in rastline na gredah razredčite.

Vmesni prostor, dokler rastline ne zrastejo, izkoristimo tako, da posadimo sadike solate ali posejemo solato berivko. Tudi kolerabico lahko posadimo med paradižnik in papriko, saj obe vrtnini zrasteta, še preden ju paradižnik povsem zasenči. Bazilika, meta in kamilice kot sosednje rastline dodatno pomagajo pri obrambi rastlin pred težavami, tagetes ali žametnica, ognjič in kapucinke na robu gredic pa so vedno dobrodošle tudi med razhudnikovkami.

Vsi, ki ste v zadnjih letih nad gredico s paradižnikom postavili zasilno streho, ste bili lani razočarani, ker ta ni zadoščala in je paradižnik vseeno obolel. Takšna streha, ki varuje rastline pred dežjem, je v običajnem, vročem poletju zelo koristna, lani pa je bilo v zraku preveč vlage in se zato ni obnesla. Na gredi pod takšno streho rastline ne smejo biti pregosto posajene. Medvrstna razdalja mora ostati takšna, kot je priporočljivo.

Stalna skrb za rastline poleti

Medvrstna razdalja je prvi pogoj, da se bolezen ne more hitro širiti, vendar samo to ni dovolj. Ker morajo tla okoli rastlin ostati ves čas zračna in rahla, jih redno okopavamo. Lahko jih pokrijemo z zastirko iz različnih rastlinskih delov: slama spomladi poskrbi za toplejša tla, poleti pa lahko uporabimo delno posušeno pokošeno travo. Če imamo čas za sprehode v naravo, bo za vse plodovke zelo dobrodošla zastirka iz gabeza, ki jo lahko pomešamo s koprivami. Takšna zastirka vzdržuje rahla in bolj vlažna tla, poskrbi, da ni težav s pleveli, in ob svojem naravnem razkroju plodovke oskrbuje s kalijem ter dušikom.

Glavno opravilo na gredah s paradižnikom je, da vzdržujemo zračnost med rastlinami, zato visokim sortam redno odstranjujemo zalistnike, ki črpajo hrano in rastline dodatno senčijo. Ob odstranjevanju zalistnikov lahko odstranimo tudi 4 ali 5 listov na teden. Začnemo, ko prvi plodovi dosežejo velikost velikega oreha. Takrat lahko odstranimo vse liste do prvih plodov in tudi kakšen list na rastlini. Tako zalistnike kakor liste je bolje odstraniti s škarjicami, posebej v vročini, drugače se radi zatrgajo in povzročijo rane, ki so vstopno mesto za glivice.

Ker na mnogih vrtovih gojimo vsaj nekaj rastlin krompirja, ki je vir okužb s krompirjevo plesnijo, načrtujmo zasaditev tako, da je gredica s krompirjem kar najdalje stran od razhudnikovk. Predvsem pa pazimo, da nikoli ne pričnemo delati (okopavanje, izkopavanje, pobiranje hroščev …) najprej pri krompirju. Najbolje bi bilo, da se krompirja tisti dan, ko odstranjujemo zalistnike in liste na paradižniku, sploh ne dotaknemo.

Plodovke so tudi žejne

Plodovke so najsrečnejše, če jim je v glavo vroče, noge pa imajo na mokrem, kar pomeni, da imajo rade veliko sonca in da jih moramo redno zalivati. Vedno jih zalivamo pri tleh in tako, da jim ne zmočimo listov. Na grede lahko namestimo posebne cevi z luknjicami, lahko pa si naredimo zelo preprosto domačo samodejno namakalno napravo. Uporabimo 1,5-litrsko plastenko, ki ji odstranimo zamašek in odrežemo dno. K vsaki rastlini zakopljemo v tla eno tako plastenko z ožjim delom navzdol. Vanjo nalijemo vodo in rastlina si nato sama vzame potrebno vodo.

Vsekakor pa velja, da zalivamo razhudnike dva do trikrat na teden z večjo količino vode, ne pa vsak dan po malo.

Poskrbimo, da rastlinam ne zmanjka kalcija, kadar ga najbolj potrebujejo. Enkrat ali dvakrat mesečno jih zato dognojimo z listnimi gnojili (foliati), ki vsebujejo veliko kalcija. Takšno gnojenje bo utrdilo rastline in težav z boleznimi ter škodljivci bo manj. V boju z naštetimi težavami so nam lahko v veliko pomoč tudi pripravki na osnovi alg in aminokislin.

Cepljeni paradižnik in druge plodovke

Japonci in Korejci so začeli cepiti plodovke že daljnega leta 1920, ko so žlahtne lubenice cepili na buče. Iskali so močnejši in odpornejši koreninski sistem, ki bi bil kos talnim glivicam. Težavo poznate vsi, ki ste na vrtu že imeli posajene lubenice ali melone in ste se verjetno srečali s propadanjem in z venenjem rastlin. Povzročajo ga talne glivice, ki zamašijo žilni sistem rastlin.

Cepljene plodovke sadijo predvsem tam, kjer so zaradi velike intenzivnosti pridelave prenehali kolobariti. Zaradi tega so se v tleh razmnožile mnoge talne glivice in nematode, ki onemogočajo pridelovanje plodovk. Ravno tako so nekatere podlage cepljenih rastlin bolj tolerantne na preveč zasoljena ali prekisla tla. Ta so posledica dolgoletnega napačnega, predvsem pa pretiranega gnojenja z mineralnimi gnojili.

Vseh naštetih težav na vrtu običajno nimamo, res pa je, da so cepljene plodovke manj občutljive na mrzla in mokra tla. Prav zato je najbolj smiselno poseči po cepljenih lubenicah in melonah, ki jih v celinskem delu Slovenije pogosto zebe, če pa jih sadimo v času, ko je že dovolj toplo, običajno ne dozorijo.

Ker je koreninski sistem cepljenih plodovk precej močnejši in večji, je sposoben črpati vodo iz večje globine, kar se dobro obnese ob suši, predvsem pa rastlinam zagotavlja veliko več hranil, ki jih lahko dobijo iz zemlje. Zato so rastline močnejše in robustnejše, kar je dobrodošlo predvsem pri starejših sortah, ki se jim Slovenci še vedno nismo pripravljeni odreči. Med njimi je prav gotovo na prvem mestu paradižnik volovsko srce. S poskusi na Biotehniški fakulteti v Ljubljani so ugotovili, da dajejo cepljene sorte resnično večji pridelek, pridelek visoko rodnih in odpornih hibridov pa se ni razlikoval med cepljenimi in necepljenimi rastlinami.

Če se torej že zaradi zanimivosti odločimo za cepljeni paradižnik, moramo upoštevati, da rastlina zraste večja, višja in močnejša, za kar potrebuje več prostora in več hranil.

Ker je sadika precej draga, koreninski sistem pa močnejši, si lahko privoščimo in vzgojimo paradižnik na dve stebli. To storimo tako, da prvega zalistnika ne odstranimo. K vsakemu steblu damo seveda svojo, močno in visoko oporo. Kasnejše zalistnike redno odstranjujemo, saj več kot dveh stebel koreninski sistem le ne more ustrezno prehraniti. Še vedno pa je pomembno, da je tudi nasad cepljenega paradižnika čim bolj svetel in zračen.

Ker imamo tako praktično dve rastlini, potrebujeta v vrsti ustrezen prostor – vsaj en meter med rastlinami. Medvrstna razdalja ostane vsaj 70 cm. Prav tako kot pri navadnem paradižniku odstranjujemo nekaj listov po steblu rastline. Začnemo takoj, ko prvi plodovi dosežejo velikost velikega oreha. Takrat odstranimo vse spodnje liste do plodov. Listi ob plodu ostanejo. Nato vsak teden enakomerno po rastlini odstranimo do največ pet listov. Sredi septembra odščipnemo vrh ter tako dosežemo, da dozorijo vsi plodovi. Preostali tako ne bi dozoreli.

Pomembno je še nekaj. Cepljenih rastlin nikoli ne sadimo globlje, kakor so že rasle, še posebej to velja za paradižnik. Plemenita cepljenka namreč rada požene dodatne korenine v zemljo, če je ta preblizu. Potem podlaga nima več tiste koristne vloge, zaradi katere smo jo uporabili.

S cepljenim paradižnikom bomo imeli ob upoštevanju naštetega več veselja, saj bo bogato obložen s plodovi.

Ob tem naj omenimo, da bi se domači ponudniki sadik morali bolj potruditi in nam zagotoviti naše stare sorte paradižnikov volovsko srce in Saint Pierre, ki bi bile cepljene na močnejše podlage. Potem bi bila visoka cena sadik smiselna. Prav gotovo pa se splača odšteti tako visoko ceno za sadiko ali dve lubenice ali melone, saj bo njihov pridelek bo znatno večji in slajši.

Opore za paradižnike

Paradižnik ima krhko steblo, ki se rado upogiba, in če ga ne privezujemo, z rastjo sili proti tlom, kar rastlino gosti in preprečuje, da bi nanjo enakomerno padali sončni žarki. Takšna ukrivljena in polegla je bolj izpostavljena napadom bolezni in zato prej propade. Kakšno oporo bomo izbrali, je naša odločitev, paziti moramo le, da so dovolj visoke, močne ter dovolj globoko zasidrane v tla. Sadike paradižnika nanje privezujemo sproti, med rastjo. Privezujemo jih rahlo, tako da se tudi kasneje, ko rastlina raste, ne zažirajo v steblo. Zato priveze večkrat preglejmo, in če je treba, zrahljamo. Opore morajo biti tudi dovolj zračne in gladke, da ne motijo rastlin, ob katerih so nameščene.

Še vedno za oporo najpogosteje uporabimo lesene palice: ogoljene sušice (suha stebla mladih smrek), dovolj debele leskove ali bambusove palice ali prav za to narejene in ostružene palice iz drugih lesov.

Če bomo oporo na gredi uporabljali tudi za razmejitev posameznih delov vrta, lahko izberemo debelejše bambusove palice, na katere navežemo redko mrežo, narejeno iz križasto prevezanih tanjših bambusovih palic. Sadike nato privezujemo ob debelejše, nosilne palice, mreža pa služi kot zaščita sadik in vidna meja.

Za zaščito sadik paradižnika lahko uporabimo preprosto kovinsko oporo. Ob oporno palico okoli rastline namestimo žičnat valj, ki mora biti zelo redek, da omogoča zadostno kroženje zraka okoli sadike. Čezenj nato, kadar je treba, razgrnemo zaščitno kopreno. Zgodaj spomladi, takrat ko grozi nevarnost mraza, poleti ob močnih nalivih in jeseni, kadar so dnevne ali nočne temperature prenizke, da bo plodovi paradižnikov dozoreli. Oporo namestimo takoj, ko posadimo sadike, kajti kasneje bi jih lahko poškodovali in tako omogočili bolezenskim klicam, da bi napadle ranjene rastline.

Pitje vode

2 kozarca takoj, ko vstaneš – SPODBUDI METABOLIZEM

1 kozarec pol ure pred jedjo – PRIPRAVI SE NA PREBAVLJANJE

1 kozarec po jedi – SPODBUDI PREBAVO

1 kozarec, preden greš v banjo – ZMANJŠA KRVNI TLAK

1 kozarec, preden greš spat – POMAGA PREPREČEVATI MOŽGANSKO IN SRČNO KAP

WordPress Themes