http://www.lepoizdravo.com/a22963-sve-blagodeti-mleka
http://www.lepoizdravo.com/a22963-sve-blagodeti-mleka
http://www.lepoizdravo.com/a22963-sve-blagodeti-mleka
JOŽE MAJES SVETUJE –OB OBALI CVETI ŽAJBELJ IN MED IZ NJEGA JE IZREDNO ZDRAVILEN—–>čaj za krepitev glasilk…repik, cvetovi listi 50g repik ali gladišnk+ pljučnik…-pegasti listi in cvetovi+slezenovec cvet list koren+ trpotec je za pljuča vpliva tudi na glasilke +ćrna meta meta belo cveti ureja aritmijo in za pljuča +jetićnik-proti bolečinam zdravi dihala..čaj se popari in ga damo v termosko na 30stopinj in ga nato pijemo po požirkih čez dan ZDRAVI TUDI KRONIČNO OBOLENJE GLASILK ….. prah divjega kostanja za glasilke …za eno noževo konico ga uživajo do 5x na da -največ …tudi balem zdravi notranje vnetje glasilk če ga namažemo po vratu in bo razmeroma hitro pomagal
Končno smo jo dočakali, sezono slovenskih jagod! Zdaj nam ne bo treba več tako poželjivo pogledovati za španskimi napihnjenkami, ki jih je bolje pustiti kar na policah supermarketov, saj nas bolj kot z vitamini in minerali »hranijo« s pesticidi, fungicidi in herbicidi.
Sveže, pred kratkim obrane jagode pa so druga zgodba. Polne so predvsem vode, ki jo vsebujejo kar 90 %, zato nas osvežijo in rehidrirajo, pomagajo pa tudi pri izgubi kakšnega odvečnega kilograma mimogrede (seveda, če si nanje ne damo več smetane in čokolade kot je samih jagod). Rdečo barvo jim dajejo flavonoidi, rastlinski pigmenti z močnim antioksidativnim delovanjem, poleg njih pa vsebujejo še mnogo drugih antioksidantov: različne sadne kisline, tanine, resveratrol in predvsem vitamin C. Slednjega v povprečju vsebujejo dvakrat več od povprečne vrednosti za sadje nasploh.
Redno uživanje jagod v sezoni pripomore k lahkotnemu počutju in urejeni prebavi, saj so eden najbolj čistilnih sadežev. Delujejo tudi antimikrobno (menda v mešanici jagodnega soka in vode povzročitelji tifusa preživijo največ nekaj ur) in razkuževalno. Koristijo jetrom, ledvicam in sečilom ter odpravljajo prevelike količine sečne kisline v sklepih in tkivih, ki se odraža v revmi, putiki, artritisu in podobnih zdravstvenih težavah. Švedski botanik Linne si je z jagodnimi kurami na primer zdravil putiko.
Recept bi bil lahko tudi povsem preprost – vsaj pol kilograma jagod za zajtrk, brez dodatkov. A ker si včasih zaželimo spremembe, smo lahko tudi bolj ustvarjalni – ta teden predlagamo jagode s smetano.
Čimveč jagod
V močnem blenderju zmešamo vse sestavine, da dobimo gosto kremo (za bolj tekočo teksturo dodamo več vode, za obratni učinek pa manj). Našo “smetano” prelijemo po jagodah, ki smo jih prej narezali na polovice ali četrtine. Po vrhu lahko vse skupaj posujemo s kakakovom (v prahu ali v zrnih).
Smutiji – napitki, zmešani iz sadja, zelenjave in superhrane – so sestavni del zdravega prehranjevanja. So enostavni in hitri za pripravo, oskrbijo nas z vsemi potrebnimi hranili in dajejo moč ter energijo, potrebno tako za vsakodnevna opravila kot športno aktivnost. Poleti se še posebej priležejo, saj v vročini marsikdo izgubi apetit za »bolj konkreten« obrok, smuti ga lahko popolnoma nadomesti, hkrati pa telo učinkovito hidrira. In prav zaradi vsestranske uporabnosti in okusnosti smutijev si vsak ljubitelj zdravega življenja prej ali slej omisli blender. Tu se ponavadi zatakne – trg je poln blenderjev najrazličnejših velikosti, oblik in zmogljivosti, da o tem, koliko je vredno seči v žep, sploh ne govorimo. Zato smo pogosto zmedeni, saj ne vemo, kateri je pravi za nas.
Najprej se moramo vprašati, čemu bo naš blender služil. Si bomo z njim zgolj občasno pripravljali sadne smutije? V tem primeru je odgovor enostaven. Naše potrebe bo zadostil močan blender povprečne kakovosti, na voljo v trgovinah z belo tehniko. Mogoče nam bo zadostoval že palični mešalnik.
Bi si radi dnevno pripravljali smutije z zelenolistno zelenjavo in blender uporabljali tudi za pripravo zahtevnejših presnih jedi? Tisto gladko strukturo, pri kateri v smutiju ne čutimo več špinače, blitve, kopriv in regrata, dajejo le močnejši blenderji. Njihova cena je primerno višja, a so vredni vsakega centa. Ne le, da se lahko na njih zanesemo za vsaj nadaljnih 10 let, so tudi edini, s katerimi bo pitje zelenih smutijev lahko resnično užitek in edini, ki so kos zahtevnejšim kulinaričnim opravilom, kot so mletje oreščkov, priprava sladoleda, namazov in pomak, mleka iz semen ali oreščkov … Ko je padla odločitev za močan blender, se po navadi odločamo med vodilnima znamkama tovrstnih aparatov. Vitamix in Blendtec sta konkurenčni znamki močnih blenderjev, med katerima so razlike bolj ali manj neočitne in marsikoga zmedejo. Za katerega se odločiti, kateri je boljši? Zbrali smo nekaj dejstev, po katerih lahko primerjamo omenjena blenderja, odločitev pa naj seveda temelji na lastnih potrebah in željah vsakega posameznika.
Seveda je zmogljivost verjetno najpomembnejša stvar pri izbiri blenderja. Kateri naredi bolj gladke smutije, s katerim bom lahko bolj fino zmlel oreščke? Ko primerjamo Vitamix in Blendtec, takšna vprašanja nekako izgubijo na teži. Ker oba aparata sodita med najmočnejše blenderje na svetu, ni bojazni, da z enim ali drugim ne bi zmogli kateregakoli opravila, ki ga pričakujemo od dobrega blenderja. Kljub nekoliko večji moči Blendteca je struktura napitkov in mletih živil v enakem času enaka pri obeh. Razlike bi bile morda opazne le pri mletju bolj, no, nenavadnih stvari, kot je npr. iPad, a teh običajno ne dajemo v smuti.
Vitamix ima prednost pri pripravi gostejših mas, saj je že osnovni posodi priložen »tamper« – posebna palica, s katero lahko med samim delovanjem aparata potiskamo vsebino proti rezilom. Tamper je nepogrešljiv pri pripravi smutijev z veliko zelenja, masla iz oreščkov, gostih namazov in omak ter pri pripravi mase za presne sladice, kjer ne želimo dodajati tekočine. Pri običajni posodi Blendtec blenderja moramo za takšne strukture brez tekočine ustavljati aparat med samo pripravo in maso postrgati s sten posode. Ima pa Blendtec na voljo veliko posod, ki zadostijo omenjenim potrebam. Za pripravo smutijev z veliko zelenja je primerna široka posoda, kjer se zaradi njene širine sestavine ne zatikajo, pred kratkim pa je Blendtec razvil tudi t.i. »twister jar« posodo s posebno oblikovanim pokrovom s podaljški, ki omogočajo potiskanje sestavin proti dnu med samim delovanjem aparata. Z njo lahko naredimo masla iz oreščkov, goste omake in namaze na podoben način kot s pomočjo palice pri Vitamixu.
Pri obeh aparatih je omogočen nakup spatule, s katero lahko iz posode postrgamo vsebino, ki je ostala na dnu.
Moč Vitamixa znaša 1000-1200 W, hitrost vrtljajev pa se giblje med 1000 in 37.000 vrtljajev na minuto, odvisno od želene nastavitve. Maksimalno število vrtljajev na minuto, 37.000, je enako pri Blendtec blenderju, je pa višja njegova moč, ki znaša 1560 W. Resnici na ljubo je treba povedati, da se razlika v moči motorja v praksi ne kaže. Oba mešata smutije z gladko teksturo, meljeta oreščke, semena in žita ter pripravljata enako kakovostne namaze. Mogoče bi bilo dobro omeniti še to, da močan motor in število vrtljajev povzročita, da se ob daljšem blendanju vsebina nekoliko segreje. Temu se, na primer pri delanju smutijev, lahko izognete tako, da kot zadnjo sestavino v blender dodate še nekaj kock ledu.
Pri nakupu vsakega izdelka je cena seveda pomembna, sploh ko govorimo o večjih vsotah, ki jih bomo odšteli za dober blender. Za nov Blendtec bomo pri nas odšteli od 560 evrov (za 1,9-litrsko posodo) do 624 evrov (za 2,7-litrsko posodo), medtem ko nam bodo za nov Vitamix z 2-litrsko posodo zaračunali 649 evrov.
Veliko ljudi se sprašuje, kako velika posoda bo primerna za njihove potrebe. Za vsakodnevno uporabo – recimo, da za zajtrk pripravite velik smuti zase in za partnerja – bosta 2 litra oz. 1,9 litra več kot dovolj. Pri tem velja omeniti, da je uradno priporočilo Blendteca, da se posoda napolni samo do polovice, kar pomeni pol manj smutija kot znaša volumen posode, medtem ko lahko pri Vitamixu posodo napolnite praktično do vrha pa se sestavine še vedno kakovostno zmešajo.
Pri Vitamixu so poleg 2-litrske posode na voljo tudi posode z volumnom 0,9 l in 1,4 l, pri Blendtecu pa lahko izbirate med volumni 1,9 l in 2,7 l. Vitamix ima tudi možnost nakupa posode za suho mletje, ki je namenjena finemu mletju suhih sestavin, kot so oreščki, semena in žita. Po izkušnjah večine uporabnikov vsemu temu sicer popolnoma zadosti že običajna posoda in nakup dodatne posode ni potreben, prednost posode za suho mletje je le v tem, da zmore v moko spremeniti večje količine žit naenkrat in v hitrejšem času. Ob rednem mletju večjih količin žit se posoda pri obeh aparatih »zapraši«, zato je posebna posoda za suho mletje priporočljiva predvsem iz estetskih razlogov.
Blendtec je občutno manjši – v višino skupaj z motorjem meri okrog 40 cm, medtem ko enaka višina pri Vitamixu meri 51 cm – zato se bolje prilega nižjim kuhinjskim prostorom. Vitamix rad povzroča težave, ko ga je treba namestiti na pult, pod kuhinjsko omarico. Po širini in globini se aparata ne razlikujeta bistveno. Masa Blendteca znaša 5,4 kg, masa Vitamixa pa 5,0 kg.
Izgled je seveda stvar osebnega okusa, čeprav je Blendtec večkrat pohvaljen kot bolj eleganten in moderen od nerodnega Vitamixa. Oba blenderja sta na voljo v treh barvah: rdeča, bela in črna, Vitamix pa ponuja še aparat iz nerjavečega jekla.
Druga izrazita razlika med blenderjema je v načinu upravljanja. Vitamix že več kot 70 let vztraja na klasiki s stikali in gumbi, medtem ko Blendtec stavi na moderno tehnologijo. Pri Vitamixu lahko hitrost nastavljamo od 1 do 10 zgolj z enim vrtljivim gumbom, z dodatnim gumbom pa lahko preklopimo na turbo hitrost. Prednost je v enostavnosti upravljanja tudi za tiste, ki jim čuda tehnike niso preveč pri srcu. Pri Blendtecu delamo s tipkami na dotik in lahko z izbiro programov vnaprej določimo, koliko časa in kako bo aparat mešal. Prednost tega je, da nam ni treba stati ob posodi in čakati, da bo naš smuti zmešan, še vedno pa lahko mešanje nadzorujemo z lastoročnim spreminjanjem stopenj od 1 do 10, pri čemer se aparat po nekaj časa avtomatsko ustavi.
Oba blenderja sta močna in temu primerno glasna – če živite v bloku, boste morali imeti malce sreče s potrpežljivimi sosedi – a je Vitamix nekoliko tišji. Pri Blendtecu so se hrupu želeli vsaj delno izogniti z oblikovanjem protihrupne posode, ki zvok utiša za 10 decibelov, a je ta model Blendteca namenjen uporabi v gostinstvu in boste zanj morali odšteti približno dvakrat več kot za normalno hrupnega.
Oba blenderja sta narejena iz kakovostnih materialov, njune posode pa nosijo naziv »BPA free« in so kot take brez zdravju škodljivega bisfenola, ki bi bil lahko problematičen predvsem ob daljšem stiku z vsebino posode.
Oba blenderja prihajata in sta izdelana v ZDA. Prvi Vitamix je bil izdelan leta 1937 in ima tako nekaj desetletij daljšo tradicijo kot Blendtec, ki se je na tržišču prvič pojavil leta 1975.
Pri nakupu obeh dobimo garancijo, ki velja 7 let.
Vitamix | Blendtec | |
Sadni smutiji | da | da |
Zeleni smutiji | da | da |
Mletje oreškov in semen | da | da |
Mletje žit | da | da |
Maslo iz oreškov | da, s pomočjo tamperja | da, s twister jar posodo |
Rastlinsko mleko iz oreškov in semen | da | da |
Sladoled iz zamrznjenega sadja, sorbet | da, s pomočjo tamperja | da, z dodatkom tekočine ali twister jar posodo |
Juhe | da | da |
Namazi | da | da |
Paste iz suhega sadja (datljeva pasta, marelična pasta itd.) | da | da |
Razlike med blenderjema torej so, čeprav svojemu osnovnemu namenu – pripravi smutijev in drugih kulinaričnih dobrot – oba služita enako dobro. Nekoliko cenejši Blendtec izgleda bolj elegantno, Vitamix pa prepriča z daljšo tradicijo in prednostjo, da lahko z eno samo posodo opravljamo več funkcij (predvsem po zaslugi priložene palice), za kar pri Blendtecu potrebujemo več različnih posod.
Pred kratkim je tržišče spoznalo še en blender, ki se trudi biti konkurenčen zgoraj opisanima. Preizkusil ga ni še nihče iz naše ekipe, zato bi ga bilo krivično enakovredno primerjati z Blendtecom in Vitamixom. Sodeč po izkušnjah in izjavah tistih, ki ga imajo, je moč z Omniblend V blenderjem pripravljati enake kulinarične poslastice, kot so (zeleni) smutiji, presni namazi in omake, juhe, rastlinska mleka in podobno. Največja prednost Omniblenda V v primerjavi z Blendtecom in Vitamixom je brez dvoma njegova nizka cena. Za takega z 2-litrsko posodo boste odšteli 330 evrov. Manjka mu predvsem »tradicija«, saj so najstarejši primerki stari šele nekaj let in bo njegovo dolgoročno kvaliteto pokazal šele čas. Omniblend V je za razliko od ostalih dveh izdelan na Kitajskem, sicer pa je po izgledu nekakšna mešanica obeh. Upravljanje z moderno izgledajočimi tipkami je prevzel od Blendteca, priročno palico za potiskanje mase navzdol pa si je sposodil od Vitamixa. Nekoliko slabša je moč njegovega motorja, ki znaša 950 W, vrtljajev pa ima celo nekoliko več, a pri takšnih hitrostih v praksi rezultat zaradi njih ni nič drugačen.
Vitamix | Blendtec | Omniblend | |
Moč motorja | 1000-1200 W | 1560 W | 950 W |
Število obratov | 37.000 vrtljajev/minuto | 37.000 vrtljajev/minuto | 38.000 vrtljajev/minuto |
Dimenzije (približne oz. Zaokrožene) | 18.5 x 21 x 51 cm | 18 x 20 x 40 cm | 23 x 18 x 41cm |
Garancija | 7 let | 7 let | 7 let |
Posoda brez BPA | da | da | ne |
Upravljanje | klasični gumbi | Smart-Touch tehnologija – tipke na dotik | tipke |
Priložen tamper | da | ne | da |
Člani ekipe PlanetBIO smo lastniki tako Blendtec kot Vitamix blenderjev in nihče od nas svojega ne bi menjal za drugega. Za katerega koli se boste že odločili vi, nakupa brez dvoma ne boste obžalovali, saj lahko vsi pomembno prispevajo k popestritvi obrokov in bolj zdravemu načinu življenja – začetni strošek, ki ga imamo z dobrim blenderjem, se tako ob redni uporabi tisočkratno povrne.
Postati vegetarijanec je enostavno – nekega dne se človek odloči, da bo iz takšnih ali drugačnih razlogov iz svoje prehrane izločil vsa živila, za katera je morala umreti žival. Vzroki za takšno odločitev so lahko etične ali zdravstvene, pa tudi ekološke, verske, ekonomične ali preprosto radovedne narave.
A to ni članek o tem, kako postati vegetarijanec. Po začetni odločitvi se poti ločijo in zgodb je toliko, kolikor je različnih ljudi. Nekateri v svojem novem življenju resnično uživajo, spet drugi imajo občutek, da se nečemu odpovedujejo, a kljub temu vztrajajo – ali pa tudi ne, tretje pot vodi še dlje, v veganstvo. Mnogim zdravje brsti in izginejo prej prisotne zdravstvene težave, obstajajo pa tudi taki, ki postanejo utrujeni in slabokrvni. A v nobenem primeru za nastalo stanje ne moremo kriviti vegetarijanske prehrane same po sebi. Bi v isti koš resnično lahko vtaknili vegetarijanca, ki se vsak dan masti z ocvrtim krompirčkom in pohanim sirom ter vegetarijanca, katerega vsakodnevni jedilnik temelji na svežih živilih rastlinskega izvora? Tako kot je »vsejedstvo« neskočno širok pojem, ima mnogo oblik tudi vegetarijanstvo in ne glede na to, ali se prehranjujemo »običajno«, vegetarijansko ali vegansko, sta pomembni pestrost in uravnoteženost. Ker pa vegetarijanstvo ni prevladujoč način prehranjevanja, ljudje, ki se zanj odločijo na novo, velikokrat zaman iščejo splošna priporočila in nasvete, kako vztrajati na začrtani poti. Zbrali smo nekaj dilem, s katerimi se srečujejo predvsem tisti, ki so se šele odločili za vegetarijanski in veganski način življenja.
»Kje pa dobiš dovolj beljakovin?« je verjetno še vedno najpogostejše vprašanje, s katerim se srečujemo vegetarijanci in vegani. Najpogostejša skrb »novincev« in njihovih znancev pa na srečo ne predstavlja resnega problema. Uradno priporočilo – 0,8 gramov beljakovin na kilogram telesne teže – je namreč ob raznovrstni rastlinski prehrani zlahka doseči. USDA National Nutrient Database da naslednje podatke o vsebnosti beljakovin v nekaterih veganskih živilih (glede na delež kalorij, ki ga prispevajo):
Tudi trditev, da beljakovine iz rastlinskih virov niso enako kakovostne kot tiste iz živalskih, ne drži. Telo vse beljakovine po zaužitju razgradi na enake osnovne gradnike, aminokisline. Na tej stopnji je popolnoma vseeno, ali so te prišle iz živalskega ali rastlinskega vira, pomembno je le, da v telo vnašamo vseh 9 esencialnih aminokislin, ki jih sami ne moremo sintetizirati, to pa kljub veganski prehrani, če je le dovolj raznovrstna, ni težava.
Potrebno je seveda upoštevati, da moramo glede na svoje kalorične potrebe zaužiti dovolj velike količine hrane. Če bomo kalorično podhranjeni (kar se kaže v naglem upadanju telesne teže pod priporočeno), je tudi možnost pomanjkanja beljakovin večja.
Kako pa je z vitamini in minerali? S temi vegetarijanci in vegani nimamo težav, če le jemo dovolj svežega sadja in zelenjave, po možnosti sezonskega, lokalnega in/ali ekološko pridelanega, saj takšno ohrani kar največ hranil. Takoj po obiranju začne predvsem sadju količina vitaminov upadati, s toplotno obdelavo pa se jih velika večina uniči. Znanstvene raziskave so potrdile tudi, da je količina vitaminov in mineralov v ekološko pridelanih živilih bistveno višja kot v konvencionalno pridelanemu sadju in zelenjavi.
Famozni vitamin, ki buri duhove v veganskih krogih, vsebujejo ga namreč samo živila živalskega izvora. Za normalno delovanje organizma je nujno potreben, saj brez njega ne deluje naše živčevje, bistvenega pomena pa je tudi za tvorbo krvnih celic in delovanje ščitnice. Naše telo ga ni sposobno tvoriti samo, prav tako ga same ne morejo tvoriti živali. Ekskluzivni zastopnik za proizvodnjo vitamina B12 so bakterije, ki se je nahajajo v prsti. Danes, ko je zemlja bolj ali manj opustošena na račun umetnih gnojil in pesticidov, je tudi tvorba B12 v njej vprašljiva, celo tako zelo, da se vitamin B12 rutinsko dodaja v krmo živalim v mesni, mlečni in kokošji industriji.
Univerza v Tuftsu je v American Journal of Clinical Nutrition objavila rezultate raziskave, v kateri je imelo kar 40 odstotkov od skupno 3.000 sodelujočih (vsi odrasli, v starosti pod 50 let) pomanjkanje vitamina B12 v krvi. Od tega je bilo število vegetarijancev oziroma veganov zanemarljivo. Dilema o pomanjkanju vitamina B12 torej še zdaleč ne zadeva zgolj veganov. Četudi bi lahko z gotovostjo trdili, da hrana, ki jo uživamo, vsebuje B12, pa je za njegovo izrabo potrebna tudi učinkovita absorbcija v tankem črevesju. Predvidevajo, da je prav to težava večine ljudi, ki trpijo za B12 pomanjkanjem. Simptomi pomanjkanja vključujejo kronično utrujenost, slabovoljnost, omedlevico in pešanje spomina ter koncentracije.
A neodgovorno bi bilo, da bi kot vegani zamahnili z roko in se delali, da se nam kaj takega ne more zgoditi. Možnosti pomanjkanja tega pomembnega vitamina se moramo zavedati v vsakem primeru, kot vegani še toliko bolj. Ker lahko v jetrih hranimo njegove zaloge tudi za več let, se morebitni simptomi ne razvijejo takoj. Najbolj učinkovita rešitev je preventiva – vsakoletna kontrola B12 vrednosti nam bo dala jasno sliko o tem, kaj se dogaja v našem telesu. Če se pokaže pomanjkanje, pa brez panike. Obstaja mnogo B12 dopolnil iz popolnoma veganskih sestavin, od katerih je najbolje izbrati taka, ki se raztopijo pod jezikom (»sublingual«), ker za njihovo izrabo ni potrebna absorbcija v črevesju in taka, ki vsebujejo aktivno metilkobalamin obliko B12.
Če za izboljšanje zdravja spremenimo prehrano in postanemo vegetarijanci, a hkrati naša prehrana temelji na mlečnih izdelkih, kruhu in ocvrtem krompirju, za zdravje žal nismo storili kaj dosti, prav lahko pa smo ga še poslabšali. Naj mesa ne nadomestijo visoko procesirani izdelki, kot so sojine klobase, vegetarijanski polpeti in veganski nadomestki sira. Če si jih občasno privoščimo, ne bo nič narobe, a dolgoročno se z njimi gotovo ne bomo počutili tako dobro, kot bi se lahko. Za doseganje stanja, v katerem se počutimo zdrave, zadovoljne in polne energije, je potrebno vsak dan zaužiti predvsem dovolj svežih živil, na prvem mestu sadja in zelenjave. S toplotno obdelavo, predvsem s kuhanjem, pečenjem in cvrtjem, se v živilih uniči velik del vitaminov, mineralov in encimov, predvsem pri cvrtju pa se tvorijo tudi škodljive, med drugim rakotvorne snovi. Za doseganje optimalnega zdravja ni potrebno jesti zgolj presne hrane, a večji je njen delež na našem jedilniku, bolje je.
Ni le prehrana tista, ki vpliva na zdravje človeškega telesa, vsaj enakovredno vlogo igra pri tem telesna aktivnost. Vsakodnevno gibanje v obliki hoje (sprehod po nakupovalnem centru ne šteje), teka, kolesarjenja, planinarjenja, plavanja, športov z žogo ali anaerobnih vaj za krepitev mišic, bi moralo biti sestavni del vsakega zdravega življenjskega sloga. Raznovrstna vegetarijanska in veganska prehrana, ki zadosti energijskim potrebam organizma glede na njegovo težo in stanje, daje več kot dovolj energije, ki nas kar sama vleče ven, v naravo in v pogon.
Če vas skrbi, da z vegetarijansko ali vegansko prehrano ob aktivnem ukvarjanju s športom ne zaužijete dovolj beljakovin oziroma je vaš cilj pridobitev opazne mišične mase, lahko prehrano obogatite s koncentriranimi rastlinskimi viri beljakovin, kot so konopljini proteini – zmleta konopljina semena, ki jim je bil odvzet večji delež maščobe in vlaknin, da se je na ta način povišal delež beljakovin. Podobno velja za riževe proteine in grahove proteine, tudi pri nas pa so že na voljo različne proteinske mešanice, primerne za veganske športnike, ki ne vsebujejo živalskih beljakovin, sladil, barvil in podobnih umetnih dodatkov, ki smo jih vajeni iz konvencionalnih športnih izdelkov.
Odločitev za vegetarijanstvo mora dozoreti v glavi, predvsem ne sme imeti priokusa odpovedovanja. Seveda takšen način prehranjevanja že v osnovi pomeni odpoved, mesu namreč, a še zdaleč to ne pomeni, da bomo z njim za karkoli prikrajšani. Današnji čas ima pridih izobilja in hedonističnega uživaštva. Večkrat slišimo, da je odpovedovanje nečemu bolj škodljivo, kot če bi si to brez slabe vesti privoščili. To se sliši logično in resnično, pa je res? Po drugi strani takšno prigovarjanje le vzbuja potuho, da je vse, kar nam zapaše, pač prav. Pomislimo, da tudi povprečnemu Američanu 100 kilogramov pretežko telo sporoča, naj zavije v najbližji McDonalds in si privošči nekaj hamburgerjev – to seveda še ne pomeni, da so ti tudi dobri zanj. Podobno je z vegetarijanstvom – če nam ves čas dišijo klobase, še ne pomeni, da brez njih ne moremo. Velikokrat je le navada železna srajca, a prav navade in vzorci so tisti, ki jih je najtežje spreminjati. Če si želimo vegetarijanstva in smo že od nekdaj ljubitelji zelenjave in sadja, takšen prehod ne bo težaven, če pa smo bili bolj mesojede vrste, je pred prehodom potrebna načrtna odločitev in sprememba mišljenja.
Z odločitvijo za vegetarijanstvo ali veganstvo se ne odrečemo le mesu, temveč se hkrati odločimo tudi za nov način življenja – za zdrava, sveža živila, pridelana na čim bolj naraven način, za vsakodnevno telesno aktivnost, za polno in zadovoljno življenje. Pravijo, da je vsak začetek težak, a po začetnih negotovostih in spodrsljajih človeku nov način prehranjevanja zleze pod kožo, da se ga največkrat niti ne zaveda. Dobro pa je, da se vsake toliko časa vprašamo: se počutim odlično ali zgolj dobro, imam dovolj energije za vse, kar bi rad danes počel? Če je odgovor pritrdilen, smo gotovo na pravi poti.
ČUDEŽNE LASTNOSTNI NAJBOLJ VSESTRANSKE VRTNE CVETLICE
Vsestransko zdravilno delovanje
Zeliščarji ognjič cenijo kot močno zdravilo. Ognjič so že v starem Egiptu uporabljali za pomlajevanje, omenjajo pa ga vse civilizacije iz starega veka, tako da so njegovo vsestransko uporabnost v prehrani in v zdravilstvu odkrivali skozi stoletja. Najnovejša znanstvena spoznanja potrjujejo, da ognjič deluje antioksidativno, protivnetno, protivirusno, protibakterijsko in protitumorno.
Druga imena: babji prstanec, meseček, obroček, vremenar,vremenec, vrtni ognjič, zdravilni ognjič, babji prstanec, meseček, obroček, sončica
Družina: nebinovke/košarice
Značaj: malce grenak, pekoč, suši in nežno hladi.
Učinkovine: eterično olje, grenčine, saponin, organske kisline, fermenti, smola, guma, karotinoidi, salicilna kislina.
Slovenska odredba o razvrstitvi zdravilnih rastlin jo razvršča v kategorijo H, ki ima enak pravni položaj kot hrana.
Cvetlica zraste do 60 cm in žari v oranžno ali rumeni barvi od junija do oktobra, listi so lepljivi in rahlo dlakavi. Potrebuje sončno rastišče. Ognjič je znan kot roža dežja, saj če so njegovi cvetovi po 8.uri zjutraj še vedno zaprti, bo ta dan deževalo.
Nabiramo cvetove, ko sonce najmočnejše sije, takrat imajo največ zdravilnih snovi.
Zdravilni učinki vsestranskega ognjiča:
– je antiseptik, celi rane, uporablja se proti zobobolu,
– uporablja se pri vseh težavah s kožo (ureznine, srbež, žuželčji piki…)
– zdravi okužbe ustne votline z virusi ali zajedalci,
– zaustavlja krvavitve,
– pomirja mišične krče,
– močno razstruplja,
– izboljša prekrvavitev,
– zdravi limfo,
– uporablja se pri vnetjih, čirih na želodcu,dvanajsterniku, okužbah prebavil,
– pomaga pri hudih krčnih žilah – mazilo
– pomaga proti oteklinam zaradi zastajanja vode v telesu,
– glivična obolenja na nogah – mazilo
– čiri na prsih – mazilo
– proti starostnim in pigmentnim pegam – mazilo
– pomaga pri izločanju vode iz telesa,
– zdravi vnetja grla in ušes
– proti kožnem raku – mazilo
– pomaga pri zvinih in zmečkaninah – mazilo
– odganjalec mrčes, v vrtu odganja polže in talne ogorčice,
– zdravi zlato žilo ter vnetje zadnjika in danke
– uporablja se za nego dojenčkov,
– proti vnetju dlesni,
– mazanje turov (gnojno vnetje kože in podkožja),
Ognjič krepi kroženje krvi in tonus kože.
Ognjičevo mazilo tako kot pri človeku tudi pri živalih zdravi vse vrste ran in gnojnih tvorov.
Blag diuretik
V ljudskem zdravilstvu s pripravki iz ognjiča mirijo in blažijo krče in vnetja v želodcu, žolčniku, žolču, črevesju, ženskih spolnih organih, mehurju in ledvicah, ker njegove učinkovine delujejo spazmolitično. Če ga pijemo teden dni pred menstruacijo, zmanjšuje krvavitve in lajša bolečine, ker je antihemoragik, kar pomeni, da zaustavlja krvavitve. Po ljudskem izročilu je ognjič tudi emenagog, ker lahko z njegovimi učinkovinami sprožimo izostalo mesečno čiščo.
Ognjičeve sestavine varujejo celice pred poškodbami prostih radikalov, negujejo izsušeno, pordelo, občutljivo, aknasto in poškodovano kožo, zato so mazila in pripravki iz njega nepogrešljivi v vsaki domači lekarni.
Čaj iz cvetov:
zvrhano žličko cvetov prelijemo s ¼ litra vrele vode, pustimo stati le pol minute in takoj nato precedimo. Čaj pijemo 3 x na dan ali po požirkih skozi ves dan:
– za obkladke pri zvinih, pretegnjenih vezeh in mišicah
– čisti kri, pomaga pri neredni menstruaciji in nečisti koži,
– zdravi jetrna obolenja,
– tonik za osvežitev problematične kože,
– umivanje oči z mlačnim čajem krepi vid,
Tinktura:
Deset žlic cvetov vsujemo na pol litra močnega domačega žganja. Pustimo namočeno za 6 tednov. Sodobni recepti priporočajo 70-90% alkohol in namakanje samo 15 dni. Razredčen pripravek redčimo pred uporabo z vodo.
Priprava olja:
V steklenico damo 1/3 svežih cvetnih lističev ognjiča, prelijemo z olivnim oljem in zapremo. Steklenico za 40 dni postavimo na sonce ali toliko časa, da padejo lističi na dno kozarca. Vsebino precedimo in nalijemo v majhne stekleničke. Olje hranimo v temnem in hladnem prostoru do roka uporabe olja.
Ognjičevo vino:
Naj bi zaleglo tudi pri blažjih zastrupitvah s hrano. Vino segrejemo, vanj damo ognjič in segrejemo do vrelišča. Precedimo, mlačno tekočino pijemo po požirkih. To ponavadi povzroči silovito bruhanje, na ta način se strup izloči.
Ognjičevo mazilo:
Potrebujemo 1/2 kg svinjske masti, ki jo segrejemo v ponvi in ji nato dodamo dve pesti cvetov. Pustimo, da se mešanica ohladi. Po enem dnevu mast nekoliko ogrejemo , da postane tekoča in odcedimo skozi krpo. Mazilo zelo pomaga pri vrezih, opeklinah, turih, ranah na nogah, ob nohtnih vnetjih, celo proti kožnemu raku. Pomaga tudi proti hudim krčnim žilam, čirom na prsih, raku, glivičnim obolenjem na nogah, proti starostnim in pigmentim pegam, jagodastim znamenjem.
Ognjič je varna zdravilna rastlina in ob ustrezni uporabi ne povzroča neželenih stranskih učinkov. Ker ne vsebuje seskviterpenskih laktonov, tako kot druge rastline iz iste družine. Le redko pride do alergične reakcije
Prepovedi in opozorila
Ognjič vpliva na menstruacijski ciklus in zveča maternično napetost. Triterpenoidne spojine uničujejo semenčica, škodujejo zarodkovnim celicam in povzročijo splav. Zaradi tega in zaradi pomanjkanja splošnih podatkov o strupenosti naj se nosečnice in doječe matere rajši odpovedo notranji rabi.
Objavil Urednistvo 01. 06. 2014 pod kategorijo KOMENTAR, POLITKOLUMNA. Spremljajte odzive na ta post cez RSS 2.0. Lahko komentirate ali pustite trackback v zvezi s tem vnosom
Piše: Vinko Gorenak, poslanec SDS
Prvi del naslova današnjega prispevka sem si izposodil pri nekdanjem poslancu SD Luki Juriju, ki je 13. 06. 2011 komentiral odločbo Ustavnega sodišča o tem, da mora Državni zbor ustanoviti občino Ankaran. Odločitev Ustavnega sodišča je namreč označil za “sodni državni udar”. Nobenih kritik za tako oceno si ni prislužil niti v medijih, še manj pa med poslanci. Sta pa Katarina Kresal, nekdanja notranja ministrica, predsednica LDS in in Borut Sajovic nekdanji poslanec LDS, pozivala mene k odstopu ko sem maja 2009 kritiziral neko odločitev Ustavnega sodišča. Dvojna merila pač.
V današnjem prispevku pa ne nameravam govoriti niti o občini Ankaran, niti o delu Ustavnega sodišča, temveč o stanju v slovenskem sodstvu. “Problem slovenskega sodstva ni (toliko) v vplivu (ali v poskusih vplivanja) nanj in v podrejanju s strani drugih vej oblasti, glavna težava ni v prodiranju politike v sodstvo. Slovenski pravni red ima s(p)odobne ter z drugimi demokratičnimi in pravno urejenimi državami primerljive mehanizme zagotavljanja neodvisnosti pred zunanjimi vplivi – na formalni strukturni ravni ni večjih težav. Kardinalni problem slovenskega sodstva je sodstvo samo. In seveda politika v njem samem – kjer se je kot dediščina totalitarnega obdobja ohranila v zakrknjenih starorežimskih miselnih vzorcih ter v kolektivistični in korporativistični miselnosti. Tam se (kot ena od oblik vzporedne, prikrite ali, če hočete, globoke države) ohranja in sama sebe miselno, vrednostno in nazorsko napaja in oplaja prek institucionalne zaprtosti in samozadostnosti – kar bi imelo v normalni državi z demokratično tradicijo in pravno kulturo pozitivne učinke – ohranjalo bi se tisto, kar je, kar že obstaja, se pravi notranje, miselno neodvisno sodstvo. Žal se tudi v Sloveniji ohranja tisto, kar je – to pa je vse prej kot intelektualno avtonomno in neodvisno sodstvo. “Prosti strelci”, ki mislijo samostojno in kritično (kar bi moralo biti lastno vsaki sodniški pameti) so potisnjeni na rob, osamljeni ter etiketirani kot konfliktni, zdraharski in čudaški. Zato ni nič čudnega, da je na čelu, na tak način “neodvisnega” sodstva, “skriti favorit sodnikov” – kakršno sodstvo, tak predsednik (ki si ga to sodstvo samo in avtonomni izbere – in si takega tudi zasluži).Tudi ni čudno, da se med predavatelji na sodniških šolah, ki jih izbira “avtonomno in neodvisno” sodstvo, vselej najde tudi kak visoko profiliran politični aktivist brez pravniške izobrazbe. Politiki te vrste res ni treba storiti prav nič, ni ji treba tako rekoč v ničemer in z ničemer vplivati na sodstvo, da bi si ga podredila in si zagotovila dolgoročen vpliv nanj. Ga že ima, tako rekoč od nekdaj. Problem slovenskega sodstva je pomanjkanje miselne in intelektualne neodvisnosti, pomanjkanje svobodne, odprte pravniške (in demokratične) misli, problem je notranja avtonomija sodnikov. Tako rekoč soglasno mnenje je bilo, da je rešitev krize v mladih, svežih, svobodno mislečih in neobremenjenih kadrih – ter v odprtosti v svet in v dojemljivosti za spremembe in nove ideje”.
Če bi gornje besede izrekel jaz, bi doživel medijski pogrom, sestal bi se Sodni svet in sprejel bi izjavo o nedopustnosti vmešavanja politike v sodstvo, kak nadebuden tožilec pa bi me spravil pred sodišče, češ da blatim pravosodni sistem, tako kot so ovadili bivšega ministra dr. Simonitija, bivšega predsednika Državnega zbora Cukjatija, pa dr. Brščiča in dr. Štuheca in še koga. Toda teh skrbi nimam saj nisem avtor gornjega citata. Avtor je namreč ustavni sodnik Jan Zobec, ki je med drugim povedal tudi zgoraj zapisano na Konvenciji ameriškega pravniškega združenja 15-17/ 11- 2013 v ZDA.
Pa se za potrebe tega prispevka vrnimo v današnji čas. Te dni se pripravljam na izredno sejo Državnega zbora na temo stanja v pravosodju. Mnogo ljudi me je klicalo, ko je bilo objavljeno, da ta seja bo, mnogo elektronskih sporočil sem dobil. Pa ne mislite da so bili in so moji sogovorniki le s sodnimi odločitvami nezadovoljni posamezniki. Niti slučajno. Moji sogovorniki so tudi sodniki in tožilci, zlasti tisti mlajši. Njihovih imen in priimkov iz razumljivih razlogov seveda ne smem navesti. Eden izmed sogovornikov mi je te dni dejal. “Ali vi mislite, da ste vi kakšna oblast, ali vi mislite, da je vlada in da so ministri kakšna oblast. Niti slučajno, oblast je sodstvo, oblast izvajajo sodniki. Ti lahko kadarkoli nekoga obsodijo ali pa ga kadarkoli operejo krivde. Tudi za plave kuverte.” Debelo sem ga pogledal. On pa je nadaljeval z dokazi za svoje trditve: “V tem trenutku potujejo plave kuverte do sodnikov…” Nadaljevanje naj ostane za sedaj med menoj in mojim sogovornikom. Sogovornikove dokaze sem poslušal. Ker gre za osebo, ki področje o katerem sva govorila odlično pozna in glede na to kaj vse mi je povedal, nimam nobenega razloga, da mu ne bi verjel. Zato sem drugi del naslova tega prispevka povzel po njem. Toda kaj storiti? Komu to povedati? Komu to prijaviti? Kje najti tožilca, ki bi to preganjal? Kje najti sodnika, ki bi to obsodil. Ja sodil že in oprostil, toda obsodil?
Drugi moj sogovornik, ki prav tako dobro pozna delovanje pravosodja, zlasti delovanje pravosodja v primeru stečajnih postopkov, pa me je opozoril na primer sodnega postopka zoper stečajnega upravitelja Braneta Goršeta. Javno je znano, da je bil na prvi stopnji na podlagi materialnih dokazov obsojen na deset let zapora. Poudarjam na podlagi materialnih dokazov. Dne 18. 03. 2014 pa je na Višjem sodišču v Ljubljani potekalo sojenje Janezu Janši in soobtoženim, rezultat poznate, dvorano ali dve stran pa je potekalo sojenje Branetu Goršetu. Ne boste verjeli. Za sodnica poročevalko v primeru Goršeta je bila med 13. sodniki izbrana prav sodnica Stanka Živič, tista sodnica, ki smo jo lahko videli na skupnih zabavah med stečajnimi upravitelji in sodniki. Rezultat je znan. Na 10 let zaporne kazni obsojeni stečajni upravitelj Brane Gorše je bil oproščen vsakršne krivde. Materialni dokazi niso bili pomembni, v sosednji dvorani pa je bil na podlagi indicev obsojen Janez Janša in soobtoženi. Takih in podobnih primerov je še kolikor hočete. V takih razmerah je lahko obsojen za nekaj, kar ni naredil kdorkoli, in obratno oproščen je lahko kdorkoli, ki je dejansko storil kaznivo dejanje. Take razmere lahko ocenimo kot “sodni državni udar”.
Za zaključek pa se vrnimo k besedam ustavnega sodnika Jana Zobca. Njegove besede imajo posebno in globoko težo, saj na enostaven način opisujejo realno stanje v našem pravosodju. S stanjem v slovenskem, zlasti kazenskem pravosodju, pa je neposredno povezan tudi novopečeni častni občan Ljubljane, profesor doktor Ljubo Bavcon. Omenjeni gospod, častitljivo visokih let starosti, je danes še kako aktiven. V preteklosti pa je bil soavtor tako imenovanega verbalnega delikta. Mlajše generacije me ne bodo razumele, če tega takratnega kaznivega dejanja ne bom obrazložil. V praksi je to pomenilo, da če si kakorkoli kritiziral takratno oblast, zlasti pa partijo, si bil preprosto poslan v zapor. Omenjeni gospod je seveda tudi avtor mnogih učbenikov. Leta 1978 je v svojem učbeniku zapisal takole: “Kazensko pravo je najprej sredstvo za obvarovanje obstoječe družbene ureditve”. Povedano drugače, kazensko pravo je sredstvo za obvarovanje komunizma. V drugem učbeniku leta 1987 pa je zapisal: “V naših družbenih razmerah mora biti kazensko pravo v skladu z bistvenimi značilnostmi družbene ureditve, se pravi demokratičnega socializma”. Povedano drugače, kazensko pravo mora biti najprej sredstvo za obvarovanje komunizma. Če bi bil omenjeni gospod častitljiv let danes tiho, ga niti ne bi omenjal, tako kot ne omenjam soavtorice njegove druge knjige. Toda temu ni tako. Omenjeni gospod je bil profesor kazenskega prava, ki je učil večino današnjih sodnikov, zlasti tistih, ki so danes na vodilnih ali višjih položajih v sodstvu. V medijih pa smo lahko razbrali, da naj bi bil prav Bavcon tisti, ki naj bi pomagal pisati prvostopenjsko obsodilno sodbo Janeza Janše in soobtoženih. Prav tako pa je eden tistih, ki danes govori o tem kakšna naj bo obsodba na podlagi indicev, v primeru ko ni materialnih dokazov.
Naj zaključim bolj optimistično. Mnogi se verjetno sprašujete kako in kaj? Kaj narediti, da bi bilo naše pravosodje vsaj približno tako, kot ga poznajo v Evropi. Odgovor je relativno preprost. Slovenija potrebuje tako pravosodje, ki bo antiteza tistemu o čemer piše ustavni sodnik Jan Zobec. Slovenija torej potrebuje učinkovito, neodvisno in nepristransko sodstvo, razbremenjeno bremen preteklosti in razbremenjeno bremen komunističnih vzorcev tipa Bavcon. Slovenija potrebuje popolno reformo sodnega sistema, temelječo na novih ustavnih in zakonskih določilih. To pa se lahko zgodi le ob ustavni večini poslancev v Državnem zboru.