Zmernost
22.09.2010 Avtor: dr. Jože Ramovš
“Zmerno je torej smiselno – tako kakor je v tistem trenutku in v tistem položaju najboljše. Včasih je to lahko skrajno ali vrhunsko dejanje, včasih prav malo ali nič, največkrat pa nekaj srednjega. ”
“Če hočeš veliko let šteti, moraš od mladega zmerno živeti.”
“Zmerno jesti in piti, to je zdravo za dušo in telo, pa tudi za mošnjo.”
“Zmernost je najlepša čednost.” (Slovenski pregovori)
Zmernost je življenje “z mero”. S pravo mero: ne premalo ne preveč, ravno prav. Za dolžinsko mero so od nekdaj uporabljali palico; palica ali šiba pa je tudi simbol za priganjanje. V tem primeru seveda ne vola ali otroka, ampak samega sebe. Kdor hoče biti zmeren, mora v svoji pameti imeti mero, v svojem srcu pa moč, da vsak čas premaga vse svoje nespametne želje.
Najprej nam prihaja na misel zmernost v jedi in pijači. Zmernost je potrebna sleherni trenutek človekovega življenja. Pri telesnih in duševnih potrebah, v kulturnem in duhovnem prizadevanju, v družbi in samoti. Kdor hoče krepiti svoje telesno, duševno, duhovno, socialno, kulturno in versko zdravje, mora biti zmeren v jedi in pijači, pri počitku in pri delu, se držati smiselnih meril pri spolnosti, v ravnanju s svojimi čustvi in z razumom, v prizadevanju za imetje in v skromnosti, pri skrbi za dobro ime, za ugled in v ponižni umaknjenosti v ozadje, pri navdušenem poletu in pri zadržani previdnosti, pri gledanju nase in pri upoštevanju okolice, pri govorjenju in pri molčanju, pri govorjenju o sebi in govorjenju o drugih…
Poudariti moramo, da zmernost ni povprečnost. Biti zmeren ne pomeni čredniško delati tako kakor vsi drugi. Vaditi se zmernosti ne pomeni paziti na druge, da ne bi delal drugače od njih, delal več ali manj od njih. Človek z zrelo osebnostjo mora biti zmožen dosegati skrajne meje v eno in drugo smer, če je potrebno, sicer pa se gibati v srednjih mejah zmernega mišljenja, doživljanja, vedenja in ravnanja.
Zmerno je torej smiselno – tako kakor je v tistem trenutku in v tistem položaju najboljše. Včasih je to lahko skrajno ali vrhunsko dejanje, včasih prav malo ali nič, največkrat pa nekaj srednjega.
Zmernost je ekološka krepost. Zmeren človek ravna sam s sabo, z drugimi ljudmi in okoljem tako, kakor je najbolj prav in smiselno; tako kakor narekujejo zakonitosti človeškega bivanja, medčloveškega sožitja in neokrnjene narave. Če človek te meje prekorači z nezmernostjo, si žaga vejo srečnega življenja, lepega sožitja, zdravega okolja. Pri tem se njegova zavest na takšno stanje patološko prilagaja. Ali z drugimi besedami:
nezmernost pomeni omamljanje človekove zavesti. Pomeni oženje in plitvenje njegovega svobodnega prostora: človek vidi manj in manj smiselnih možnosti, od tistih, ki jih vidi, pa jih zmore vse manj in manj udejanjiti.
Omamlja se. S pretiranim hranjenjem, z opijanjem, z mamili, s tabletami, z lenobo, z garanjem, z življenjem za kak šport ali hobi, z gledanjem televizije, s hlepenjem po denarju, slavi, ugledu, s fanatično zaverovanostjo v neko idejo… Čim dlje se z nečim omamlja, tem bolj se telo in duševnost, vedenje in okolica na to navajajo – človek postane zasvojen.
Zmernost je torej glavna in povsem nujna zaščita pred sleherno omamo in zasvojenostjo. In ista zmernost je glavni in povsem nujni mejni prehod v krepitev zdravja in človeške klenosti na vseh področjih.
Nasveti
● Otroka ne razvadite. Posvečajte mu vso skrb in nežnost, storite vse za njegov vsestranski razvoj, ne nasedajte pa njegovim muham, kaj bi vse rad, kaj in kako naj vi naredite. Starši smo starši zato, ker moramo vedeti, kaj je prav in kako se vzgaja, otrok pa je otrok zato, ker tega ne ve, ampak se uči in vadi. Prva leta otrokovega življenja se posebej trudite, da ga ne boste naredili izbirčnega v hrani in pomehkuženega, v času osnovne šole pa, da ga boste naučili delovnih navad pri učenju in pri vseh osnovnih gospodinjskih in domačih delih. Otroka je treba vzgajati z vso ljubeznijo, toda to je ena polovica; druga je: da bo tudi sam zmožen ljubezni do drugih.
● Poseben trud in tehniko za zmernost v govorjenju in vedenju potrebujejo ljudje, ki radi naglo in burno vzkipijo (koleriki), prav tako pa zelo počasni, melanholični, flegmatični značaji.
Prvi, da se pomirijo (glej Dihanje, Sprostitev in podobna zdravila), drugi pa, da se premaknejo, preden odpelje vlak.
● Koliko ste utirjeni v zmernosti in koliko vas zanaša v nezdravo čezmernost, preglejte tudi v svojem nastopanju pred ljudmi, v svojem osebnem odločanju in v tem, koliko ste strpni ali nestrpni v presojanju drugih.
● Za lastno duševno ravnotežje in za uspeh v javnosti je po navadi usodno, če človek gleda na stvari črno-belo, to pomeni, kakor da je nekaj samo dobro ali samo slabo. Resnica navadno ni enobarvna! Enako zanič je, če delate po načelu: vse ali nič. Navadite se torej na široko in zmerno gledanje ter na modro ravnanje, ki je v skladu s stvarnimi zmožnostmi v nekem položaju.
Iz knjige: Sto domačih zdravil za dušo in telo 2.