Ne morÅ¡ verjemt, SporoÄam, Zanima me | Sonja | 
julij 23, 2011 10:05 dopoldne | 
Comments Off on KAJ SE JE DOGAJALO S SLOVENIJO PO OSAMOSVOJITVI – LADISLAV TROHA
ZDRAVLJENJE Z VODO
Velikokrat slišimo, da ne znamo več prisluhniti svojemu telesu, da smo opustili dobre stare naravne metode zdravljenja in se popolnoma podredili terorju sodobnega življenjskega sloga in kemičnih zdravil, ki jih nadgrajujeta kirurgija ter obsevanje. A ni čisto tako. V nekaterih delih sveta kljub napredku niso pozabili izročil, ki se prenašajo iz roda v rod, v drugih pa se večina prebivalstva zateka k starodavnim spoznanjem zaradi revščine, saj si zdravil ne more kupiti, pa tudi za zdravnika nima.
Kje začeti?
Seveda smo zelo ranljivi, ko se nam ali bližnjim zatakne pri zdravju. Običajno nam na preventivnem zdravniškem pregledu povedo, da imamo previsok tlak, preveč sladkorja in maščob v krvi ter še marsikaj, česar niti ne občutimo. V ambulanto se odpravimo šele po tem, ko nas mučijo bolečine, alergije in druge nevšečnosti, ki ne minejo v nekaj dneh. Diagnoza je huda ali tudi ne, zmeraj pa moramo pri terapiji sodelovati, kar večinoma razumemo kot redno jemanje tablet. Če seveda nismo osveščeni. Če smo, poiščemo vse mogoče vire, iz katerih bi se lahko poučili o naravi svoje bolezni, in se brez zdravil, a z radikalnim posegom v življenjski slog, skušamo dokopati do zdravja. »Navodila za pitje vode«, ki jih lahko preberete v okvirju, so eden od takšnih virov. Nekje je pač treba začeti. A prej še nekaj o vodi, ki je vse prej kot novo zdravilo, pa tudi čisto nenevarna ni.
Že babice so vedele
Vsakomur, ki se spozna na shujševalne kure (in to smo, žal, skoraj vsi), je znano, da je treba spiti na dan »vsaj dva litra vode«, kar pa ni nič novega. Že naše babice so vedele, da voda duši lakoto, ureja prebavo, pospešuje delovanje ledvic (in preprečuje vnetje) ter ohranja gladko in napeto kožo. Predvsem na vzhodnem delu zemeljske oble znajo uporabljati vodo zunanje in notranje od pamtiveka. Kopanje, oblivanje, izpiranje in pitje vode so navsezadnje glavni terapevtski program termalnih zdravilišč.
Zadnje desetletje se je voda znova znašla v središču pozornosti, saj so mnogi terapevti ugotovili, da premalo pijemo, zato pa preveč jemo – da smo najbrž začeli zamenjevati občutek žeje za občutek lakote. Hkrati se je na alternativni sceni pojavila trditev, vsaj delno ji je morala pritrditi tudi znanost, da vsaka voda ni dobra za telo, da ni dovolj, da ni strupena, ampak mora biti »živa« in po svoji strukturi čim bolj podobna krvi. Takšno, pravijo ji »živa voda«, so našli v himalajskih dolinah in pojasnjuje, zakaj so tamkajšnji revni prebivalci, več lačni kot siti, tako dolgoživi.
Izobražena voda
Precej zanimanja je vzbudila (kajpak alternativna) teorija, da je vodo mogoče informirati oziroma ji vcepiti navodilo, kako naj v telesu učinkuje. Elektronski mikroskopi so zares pokazali, da je struktura kristalov v vodi iz različnih virov zelo različna, še posebej se razlikuje, če jo je »obseval« bioenergetik. Kot vemo, je na tržišču kar nekaj različnih kozarcev, ki dajejo vodi navodila, kako naj učinkuje – shujševalno ali kako drugače. Nekateri alternativci pa pravijo, da ni treba zapravljati denarja za informirane kozarce, saj navadni kozarci delujejo popolnoma enako. Vodo natočimo, primemo kozarec med dlani in ji prijazno povemo, kako naj učinkuje v našem telesu. Izobražena voda potem učinkuje ali pa tudi ne, to je precej odvisno od tega, koliko v učinek verjamemo.
Telo kliče po vodi
Pravo revolucijo je pred časom povzročila že omenjena knjiga Telo kliče po vodi, v kateri avtor opisuje številne bolezni, ki jih povzroča dehidracija – med njimi revmatizem, previsok tlak, črevesne in želodčne bolezni, bolezni srca in obtočil, debelost, glavobol. Ko sem to prebrala, sem se začela pri priči nalivati z vodo, ker so me občasno trpinčili vrtajoči glavoboli na eni strani čela. Zares so minili. Potem sem na vodo spet pozabila – kot skoraj vsi.
Dr. Batmanghelidj je s svojimi spoznanji razkuril strokovno javnost pa tudi kopico poslovnežev. Farmacevti so ga razglasili za šarlatana, saj bi bili ob ogromne zaslužke, če bi bolniki pili le vodo brez njihovih tablet. Prav tako so protestirali prodajalci ustekleničene vode. Vodna terapija jim je bila sicer neznansko všeč, ne pa tudi navodilo, da je dobra čisto vsaka voda iz javnega vodovoda, četudi je precej klorirana. Pol ure jo pustiš v vrču na pultu, občasno malo premešaš, pa klor izpuhti.
Potem se je pojavilo kar nekaj znanstvenih raziskav z modrovanjem o tem, koliko je voda zares učinkovita in koliko je moramo spiti. Pred dobrim mesecem smo lahko brali takšno raziskavo iz Å vice, ki pravi, da ni nobenih dokazov, da voda bistveno poslabšuje ali izboljšuje zdravje. Če spijemo približno dva litra tekočine na dan, vštete so tudi juhe, kava in sokovi, je kar dovolj. Tisti, ki prisegajo na vodno terapijo, pa odločno zatrjujejo, da to ne drži. Nobena druga tekočina razen vode naj ne bi učinkovala zdravilno, saj telo v goveji juhi ne zna ločiti vode od beljakovin, mineralov in drugih snovi, ampak jo sprejme kot eno informacijo.
Povprašajte zdravnika
Objavljamo torej navodilo, kako piti vodo in koliko, poskusite in kmalu boste ugotovili, ali vam prija ali ne. Pitje velike količine vode seveda ni zmeraj nenevarno, še posebej pri nekaterih boleznih in dietah. Če imamo visok tlak, bo še višji, če bomo jedli na primer slano prekajeno meso in ogromno pili, saj se bo voda zadržala v telesu. Nevarna je tudi dehidracija, saj je znano, da je voda učinkovit diuretik. Če bomo torej jedli sadje in neslano zelenjavo ter spili veliko vode, lahko ostanemo brez življenjsko pomembnih elektrolitov (to se nam lahko zgodi v hribih, kjer pijemo snežnico, ki je brez mineralov, in odplavi iz telesa še zadnjo sol, ki smo je veliko izgubili že z znojenjem). Vodo odplavljajo iz telesa tudi beljakovine (dieta: solata in meso učinkuje med drugim zato, ker iz telesa spravi vso vodo), zato se lahko po neumnem mimogrede zdehidriramo. Nasprotno pa potrebujemo veliko vode, da spravimo iz telesa predelane ogljikove hidrate (sladkor, bela moka), in voda se lahko v nas zadrži zelo dolgo.Če torej nismo zdravi, povprašajmo raje zdravnika. Neka slovenska lepotica je povedala, da je ostala med nosečnostjo vitka, ker je spila na dan kar po štiri litre vode. Recept ni primeren za vse.
Sploh pa recept, ki ga objavljamo, ne omenja velikanskih količin vode, le zjutraj na tešče bi je morali spiti kar precej. Kar mnogi že tako ali tako počnejo, predvsem pa je to navada na Daljnem vzhodu, kjer je civilizacijskih bolezni za zdaj manj. Začnejo se, ko se poveča apetit po hamburgerjih in čipsu, pred čimer ni več varen noben kotiček sveta.
Voda na tešče!
Metoda je preprosta: zjutraj, ko vstanemo, moramo takoj spiti 640 mililitrov vode, nekaj več kot pol litra torej. Potem si moramo umiti zobe in naslednjih 45 minut niti jesti niti piti. Potem smemo jesti in piti, nato pa naslednji dve uri nič – niti hrane niti pijače. Tako je pri vseh obrokih – potem ko se najemo in napijemo, sledita dve uri popolne abstinence. Pa še nekaj – med jedjo je treba piti mlačno in ne mrzlo vodo, tudi topel čaj (kot to počnejo Vzhodnjaki) je priporočljiv. Mrzle pijače naj bi zlepile maščobe in s tem upočasnile prebavo.
V tem je torej ves štos čudežne vodne metode. Obljublja pa veliko:
– v 30 dneh naj bi se znebili previsokega tlaka,
– v 10 dneh gastritisa,
– v 30 dneh diabetesa,
– v 10 dneh zapeke (precej verjetno),
– v 180 dneh raka,
– v 90 dneh tuberkuloze.
Če ni dovolj jasno – vodo pijemo zjutraj in potem še dve uri po vsakem obroku ter pol ure pred naslednjim, da ne razredčimo preveč želodčnih sokov.
Vsekakor pa bodimo vsaj zjutraj kje blizu stranišča.
Vir: Jana
Glasba, Morda koga zanima, Ostalo | Sonja | julij 21, 2011 2:07 popoldne | Comments Off on ŠE DANES MI JE VŠEČ TALE VIKIJEVA MUZIKA
ŽAJBELJ ZDRAVI OD A DO Ž
Žajbelj je hvaležno zelišče, ki so ga cenili že v davnini. Na neki zdravniški šoli v Salernu je celo pisalo ”Zakaj naj bi umrl človek, ki mu na vrtu raste žajbelj?”
Začnimo z zanimivostjo, ki je tako prikupna, da se mora čim prej zapisati. Žajbelj je nekoč služil kot ljubezenski urok. V žajbljev list je bilo treba napraviti tri luknje in potegniti skozi njih svoje lase ter lase svoje izvoljenke. Nato so ga zakopali pod prag dekletove hiše, dekle pa se je čez noč zaljubilo v vas.
Žajbljeva domovina je Sredozemlje, od koder so ga zanesli po vsem svetu. Njegovo latinsko ime Salvia izhaja iz besede ‘salvus’, ki pomeni ‘zdrav’, kar kaže, da je bil zelo cenjen že pri Rimljanih, ki so ga nadvse častili. Pred nabiranjem so se oblekli v bele tunike in bogovom žrtvovali vino in kruh, pri obiranju pa so morali biti bosi in niso smeli uporabljati kovinskega orodja. Pri žajblju sicer nabiramo liste, ki so koristni sveži in posušeni ali pa kot sestavina za izdelavo zelo kakovostnega eteričnega olja.
Zdravilni učinki
Žajbelj uživa ugled najpomembnejšega ljudskega zdravila. Če ga grgramo, pomaga proti vsem vrstam vnetja žrela. Uporablja se tudi pri odpravljanju težav, povezanih z ustnimi razjedami, ali vnetju dlesni. Uporablja se tudi kot razkužilo, saj zdravi rane in zaustavlja kri. Koristi pri prebavnih motnjah (vetrovi, driska, vnetje črevesne ali želodčne sluznice), na dihala deluje blagodejno ter blaži astmatične napade in kašelj, zmanjšuje potenje, znižuje količino sladkorja v krvi, pomaga pri sprožanju zaostale menstruacije in pri težavah v menopavzi, pomirja in spodbuja živčevje, lajša glavobol, znižuje vročino … Proti prehladnim obolenjem dihal in za krepitev ustne sluznice je preventivno dobro večkrat na teden prežvečiti suh ali svež žajbljev list.
Za bolj bleščeč nasmeh
Liste lahko uporabimo kot sestavino za izdelavo ustne vodice ali pa z njimi drgnemo zobe, da povrnemo belino. S poparkom dobimo čistilni losjon za kožo, ki ga lahko uporabimo tudi za potemnitev sivih las.
Gospodinje so navdušene
Žajbelj je vsestransko uporaben in gospodinjstvo ni izjema. Njegov vonj preganja molje in drug mrčes, prekuhane liste pa lahko uporabimo za razkuževanje prostorov. Suhi listi, žgani na žerjavici, služijo za nevtraliziranje neprijetnih vonjav. Katera kuharica se ne razveseli tega vsestranskega zelišča? Posušeni ali sveži listi so odlična začimba za ribje in mesne jedi, juhe iz stročnic, enolončnice, omake, prelive … Tudi v kombinaciji s kisom, sirnimi namazi in maslom se dobro odreže.
Kljub vsem zdravilnim učinkom je treba biti previden, saj se dogotrajno uživanje žajblja odsvetuje. Zdravljenje naj ne traja več kot tri tedne, primerno pa se je posvetovati z zdravnikom. Prav tako ni priporočljivo uživanje žajblja med dojenjem in nosečnostjo, odsvetuje se tudi ljudem z epilepsijo.
Praktičen nasvet
Poparek za notranjo uporabo:
2,5 g zelišča poparite z 2,5 dl vode. Pustite stati 10 minut in precedite. Popijte do tri skodelice na dan pol ure pred obrokom.
Poparek za zunanjo uporabo :
20 g zelišča poparite s pol litra vode. Pustite stati 10 minut in precedite. S poparkom umivajte in izpirajte obolelo mesto ali uporabite za grgranje.
Rastline za Äaj, Zdravje | Sonja | 8:27 dopoldne | Comments Off on ŽAJBELJ ZDRAVI OD A DO Ž
UPORABA MEDU
Objavljeno v Zdravje & prehrana
Med, ta sladka tekočina, ki jo čebele proizvajajo iz cvetličnega nektarja je eno najbolj zdravih in naravnih sladil. Zaradi svojega značilnega okusa, ki zavisi tudi od vrste rastlin, na katerih čebele nabirajo nektar, ga imajo nekateri celo rajši od sladkorja in ostalih sladil. Tekoči med se tudi ne pokvari, lahko pa kristalizira v trdno stanje, vendar ga lahko s segrevanjem povrnemo nazaj v tekoče. Med z rednim uživanjem med drugim krepi tudi srce.
Med
Uporabljamo ga lahko kot mazilo, v kombinaciji z ameriškim slamnikom (20-30 kapljic) in dobimo odlično zdravilno sredstvo za rane, tvore, hraste, odrgnine, … Rane, ki se prepočasi celijo, namažemo z mešanico medu in sveže naribane korenine hrena. Lahko pa uporabimo tudi tinkturo hrena namesto svežih korenin.
Med je odlično zdravilo tudi pri artritisu in putiki. Za ti dve težavi zmešamo 4 žlice medu in čajno žličko gabezove korenine, ki jo zmeljemo v prah ali pa kor pri hrenu uporabimo gabezovo tinkturo. Mešanico dobro premešamo in segrejemo v vodi. Vročo mešanico polagamo na boleča mesta na roke, komolce, kolena, noge, členke. Najbolje je, da si obkladke naredimo zvečer in jih pustimo delovati čez noč. Obkladek lahko zavijemo z volneno krpo ali ruto, da se toplota dlje obdrži.
Za boleče grlo pojejte vsake 4 ure žličko medu zmešane s pol žličke jabolčnega kisa.
Å ESTO DUHOVNO SPOZNANJE
Å esto duhovno spoznanje nas prepričuje, da v svojem razvoju za cel korak presežemo svoje starše. Svoj višji smisel na zemlji lahko odkrijemo v prepoznavanju, kaj so naši starši dosegli in kje so zastali. Ko uskladimo njihovo zapuščino s stvarmi, ki naj bi jih rešili namesto njih, nam postane jasno, kdo smo in kaj naj bi storili.
Pri razjasnjevanju svoje preteklosti je na mestu vprašanje, zakaj se morda ne počutimo izpolnjene in polno uresničene. Izkušnje kažejo, da lahko bistveno oviramo svoj razvoj, ko obtičimo ali vztrajamo v tako imenovani drami nadzora in si prizadevamo nadzirati, da bi s tem pridobivali energijo. Namesto da bi se prepustili naključjem, ki nas lahko vodijo naprej, ponavljamo vzorce svojega obnašanja iz otroštva in s tem zaustavimo svoj napredek.
Znani sta dve nasilni in dve pasivni obliki nadziranja energije, ki jih prevzamemo v svojem otroštvu. Brž ko pa prepoznamo svojo dramo nadzora, se lahko začnemo osvobajati svojega omejujočega vedenja. Nenadoma se zavedamo, kako zaustavljamo pretok energije, ki nas po naravni poti lahko pelje proti višjemu smislu, s tem pa začnemo prepoznavati svoj resnični jaz.
Vplivi zgodnjega otroštva
Brezciljno tavanje. Poznavalci razmer na področju duhovnosti trdijo, da mnogi potujejo skozi življenje z zavezanimi očmi. Velikokrat iščejo odgovore, toda pogosto svojih vprašanj sploh ne poznajo. Počutijo se nemirni, nato navdušeni, zmedeni, potrti, pa spet vzneseni, vznemirjeni in nato v obrambi. Mnogokrat tako sploh ne vedo, kam gredo, in tudi ne razumejo, zakaj ne pridejo tja. Ali morda te besede komu zazvenijo kot dokaj znane?
Pregled poglavitnih dejstev. Spoznanje o kritični masi nas je opozorilo, da naj bomo pozorni na pomembna naključja v življenju, ki nam kažejo, da se dogaja nekaj skrivnostnega. S spoznanjem o daljši sedanjosti smo lahko uvideli, da je zavedanje nekaterih zgodovinskih dejstev pomembno in zaželeli smo si, a bi tudi sami postali del tega novega duhovnega prebujenja. S spoznanjem o duhovni energiji smo se zavedli obstoja nevidne energije kozmosa, ki se odziva na naše misli.
Spoznanje o boju za energijo nam je pojasnilo, da se ljudje ujamemo v medsebojno tekmovanje za energijo, ki nas le izčrpava in nas ne zadovoljuje. Spoznanje o skrivnostnih sporočilih pa nas je seznanilo o neposrednem povezovanju s kozmično energijo, kar nam omogoča, da lahko dejavneje sodelujemo v sinhronem razgrinjanju usode. Tako smo izvedeli, da bi se zmogli tudi sami zavestno povezati s kozmično energijo, in da bi lahko začeli s tem vzpostavljati povsem novo raven svoje zavesti. Oboroženi z vsemi temi spoznanji smo pripravljeni za opuščanje potrebe po nadzoru in za prepoznanje svojega življenjskega vprašanja, da bi pospešili skrivnostno delovanje kozmosa.
Dediščina staršev. Vendar moramo biti pripravljeni sprejeti tudi spoznanje o dediščini, ki so nam jo zapustili starši. Svojo duhovno identiteto pa lahko prepoznamo, če si ogledamo svoje življenje kot dolgo zgodbo. Preleteti moramo vse življenjske dogodke od rojstva do sedanjega trenutka.
Razumeti jih moramo in prepoznati njihov smisel, nato pa se kaže tudi vprašati »Zakaj smo se rodili v svojo družino? Kaj je bil smisel vsega, kar se nam je v njej dogajalo?« Odgovore bomo gotovo našli, če se bomo vrnili v svoje družinsko izkustvo in si natančno ogledali, kaj vse se je dogajalo. Tako bomo odkrili resnico, ki energijsko deluje na naše življenje, pove pa nam tudi to, kdo smo. Skratka, pojasni nam pot, po kateri hodimo, in vse naše preteklo ravnanje.
Pri tem si lahko pomagamo tudi s spoznanji iz okvira numerologije, ki po avtorjevem osebnem izkustvu veliko prispeva k razjasnitvi preteklosti. O tem pripoveduje tudi njegov roman »Mati in hči« ki na podlagi numerologije in nove duhovnosti opisuje nekaj pretresljivih življenjskih usod. Moč je namreč spoznati, do kam lahko pripelje vztrajanje v drami nadzora, ki korenini v otroštvu, in kako to vpliva tudi na druge. Nekaj malega pa je o numerologiji povedano tudi v tretjem delu knjige.
Odsev drame nadzora. Oglejmo si nekaj značilnih konkretnih primerov o razjasnitvi preteklosti oz. o tem, kako so družinske okoliščine vplivale na razvoj nekaterih ljudi. Neko Nobelov nagrajenec na kulturnem področju je umrl v avtomobilski nesreči v času, ko je še pisal svoj zadnji (avtobiografsko obarvan) roman.
V njem je opisal svoje zgodnje otroštvo, zaznamovano z izgubo očeta, padlega v prvi svetovni vojni. Tako je odrasel v nekomunikativnem družinskem okolju z materjo in stricem. Oba sta bila nepismena in skoraj popolnoma gluha. S temi dejstvi je bil razkrit tudi stil vsega njegovega pisanja, saj je večinoma pisal o odtujenosti in bil pri tem tudi izrazito varčen. Celo z naslovi nekaterih knjig (npr. Tujec, Kuga in Padec) je dajal pogled obrobneža.
Tudi pri zahvaljevanju za Nobelovo nagrado je spregovoril o svoji besni, uporniški nuji, in sicer »da govori za tiste, ki ne morejo govoriti«. Ta književnik je torej preoblikoval svoje težavno zgodnje izkustvo v umetniško podobo odtujenosti družbe, kar je močno odsevalo v vseh njegovih knjižnih delih.
Rojstvo z določenim namenom. Neka intuitivna učiteljica in svetovalka je bila prepričana, da se je rodila z namenom. Čutila je, da si je izbrala svoje starše zato, da bi ustvarila prave okoliščine, ki bi jo pripravile za njeno udejanjanje. Njena starša sta namreč izšla iz majhnih mest in sta veliko popotovala pa deželi. Njen ded je bil duhovnik, njen oče pa nikoli ni pripoznal duhovne plati življenja.
Čeprav si nikoli ni pridobil visokošolske izobrazbe (pa bi si jo zlahka), je postal svetovalec za upravljanje, saj je bil odličen organizator. Tudi njena mati je bila zelo inteligentna, bila je pisateljica in tudi kiparka. Čeprav je bila zelo umetniško naravnana, je vendarle ostala zafrustrirana pisateljica. Oba sta torej bila ambiciozna in sta si želela ustvariti nekaj večnega.
Ker so se neprestano selili, je morala obvladovati vsakovrstne situacije (mestno življenje, kmečko življenje, različne narodnostne skupine) in njen življenjski pogled je zato prepleten z različnimi civilizacijskimi in večrazsežnostnimi pogledi. Tako je pobrala duhovni košček, ki ga je zavrgel njen oče,in sedaj poučuje ljudi o duhovnosti v poslovanju.
Njena sestra je diplomirala in tako pobrala akademski del, saj niti oče niti mati nista imela dopolnjene visokošolske izobrazbe. Vse to tudi kaže, da bo njen naslednji korak verjetno pisanje knjige o intuitivnem procesu.
Drugačne sodbe o starših. Poučen je tudi opis razjasnitve preteklosti za nekega poslovneža, v katerem je slednji ocenjeval vpliv svojih staršev. Podvrgel se je celo različnim terapijam, da bi ozdravil rane iz zgodnjega otroštva, in je tako prvič resnično sočustvoval s starši. Prej ni nikoli gledal na njuni življenji kot na lekcijo, iz katerega bi se mogel kaj naučiti.
Vse kar je tako videl, ga je osupnilo. Videl je, kako zelo jima je podoben, posebno očetu, katerega je vedno sodil zelo strogo. Ko si je ogledal očetovo življenje, je videl, da se je rodil pod srečno zvezdo in je imel vse možnosti, da bi dosegel, karkoli bi si zaželel. Oče je v vojski dobil čin majorja, toda umrl je kot hišnik.
Spomnil se je, da je mati velikokrat jokala. Bila je bistra in sposobna, toda povsem zafrustrirana in polna strahu. Postalo mu je jasno, da si ne more privoščiti, da ne bi izpeljal svojega načrta. Videl je namreč njuno frustriranost in tako izvedel, da je cena previsoka. Če ne bo poskusil, mu zagotovo ne bo uspelo.
Učil se je, da bi lahko obdržal svojo svobodo, toda kljub vsemu je tudi odgovoren. S tako razčlenitvijo svoje preteklosti je ta poslovnež nato zelo spremenil svoje sodbe o starših, pridobil pa je tudi zamisel, da bo v svojih poslih več tvegal, saj se sedaj tveganja precej manj boji.
Povečanje zaupanja. Neki drug poslovnež in lastnik tovarne pijač, je oceno svojih staršev opravil z velikim odporom, kajti za njim je bilo že kar nekaj terapij in je mislil, da dovolj dobro razume vplive iz otroštva. Toda med ponovno razčlenitvijo svoje preteklosti je opazil nekaj, kar ga je zares osvobodilo. Lotil se jo je namreč z mislijo, da bo poiskal dobre namene za vplivom svojih staršev.
Čutil je, da sta mu najbližja in sta ga nekako morala pripraviti za nalogo, ki jo ima v življenju. Ljubeča in uspešna človeka sta bila in trdno odločena, da morata nadzirati vse v svojem življenju. Njun nauk je bil: »Moraš se obvladati.«Zato se je vse življenje trudil, da se ne bi obvladal. Verjetno je potreboval njun izjemni zgled strahu, da bi se naučil bolj zaupati kozmosu. Tudi odraščal je z občutkom, da je narava nekaj zastrašujočega. Veliko bolj doma se je, na primer, počutil v podzemni železnici, kot pa v gozdu.
Zdaj mu je postalo jasno, da so njegove življenjske izbire pravzaprav odzivi na njuno vzgojo. Vedno se je ponašal s svojim skeptičnim in pesimističnim pogledom na življenje. Zagledal je žarek upanja v svojem zgodnjem scenariju in to je precejšnja sprememba. Veliko več sočutja je sedaj čutil do staršev. To je občutil, kot da bi se v njem zacelila rana, čeprav prej sploh ni vedel zanjo. Spoznal je tudi, da je informacija o večjem zaupanju v vse, kar ga obdaja, tisti del lekcije, ki se jo je moral v svojem življenju še naučiti.
Naše življenje je dolgo potovanje. Vsi ljudje, katerih zgodbe so bile pravkar na kratko opisane, so doživeli med drugim tudi premik svojega pogleda. Spremenjen pogled na svojo osebno zgodovino jim je namreč pomagal, da so se uglasili. Njihove zgodbe tudi kažejo, da so notranji premiki še kako možni in tudi potrebni. Skladno z njimi se spreminja tudi civilizacijski pogled.
Z razjasnitvijo svoje preteklosti torej lahko spoznate, da morate biti sedaj in tu, da bi nadaljevali svoj razvoj. Vaše sedanje življenje je bilo dolga pot, ki je vodila naravnost do tega trenutka. Tako ste prispeli do točke, ko ste se pripravljeni zavestno razvijati.
Za hip se ustavite in premislite, kako se tudi vas osebno dotika vse to, kar je bilo pravkar povedano.
Razmislite o naslednjem:«Kako vam je prišla pred obličje stran, ki jo prebirate trenutno in druge pričujoče spletne strani ali knjige o duhovnosti in samorazvoju? Ali lahko uvidite, kako vas je življenje vodilo do trenutka, v katerem so bile bodisi izrečene ali prebrane zgornje besede? Kako vam je preučevanje podobnih spoznanj pomagalo pri življenjskem razvoju?« Razmislite tudi o trditvi poznavalcev duhovnosti: vsi vaši dosežki, zanimanje, frustracije in stopnje rasti so vas pripravljali na sedanji trenutek in raziskovanje teh duhovnih spoznanj.
V nadaljevanju bo še dovolj priložnosti za podrobnejše preučevanje o tem, kako so starši vplivali na vas. Tako boste lahko integrirali svoj pogled na njihovo življenje in vpliv, ki so ga imeli na vas. Preučevanje starševskih vplivov in lastne osebne zgodovine vam bo gotovo pomagalo razkriti življenjsko vprašanje, s katerim se ubadate.
Drame nadzora in njihova razvrstitev
Vrnitev v otroštvo. Mnoge raziskave so pokazale, da smo ljudje v neprestanem boju in tekmovanju za energijo, kar počenjamo predvsem zato, da bi začutili psihološko spodbudo. Prepričani smo namreč, da si moramo pridobiti bodisi pozornost, ljubezen, priznanje, podporo, ali obravnavanje, kar so v bistvu različne oblike energije – vendar od drugih. To energijo pa privabljamo z ravnanjem, ki smo ga prevzeli v svojem odnosu s starši.
Prvi korak v zavestnem razvoju je opuščanje preteklih naravnanosti, strahov, nakopičenih informacij in vedenja, s katerimi nadziramo pretok energije. V ranem otroštvu smo se nezavedno prilagodili svojemu okolju. Odnos staršev do nas in naši občutki glede njih so bili učno ozemlje, na katerem smo se naučili nadzirati pritok energije.
Vrniti se torej moramo v svojo preteklost, daleč v svoje otroštvo, in ugotoviti, kako se je oblikovala naša navada. Ko spoznamo njene zametke, jo lahko zavestno nadziramo. Vedeti moramo, da je vanjo vpletena tudi večina družinskih članov, ki so nam v otroštvu jemali energijo. Zaradi prepletanja vseh teh odnosov drama nadzora sploh nastane. Morali smo namreč izbrati ustrezno strategijo, s katero smo si energijo lahko povrnili. Drame nadzora so vedno povezane z družinskimi člani.
Vzroki za drame nadzora. V otroštvu namreč prevzamemo vzorce obnašanja, da bi z njimi ohranili vez s starši, od katerih je odvisno naše preživetje. Vzorci našega obnašanja izhajajo iz zaznavanja staršev v otroštvu in našega povsem enakega odzivanja na njihovo ravnanje z nami. Postopoma so se naši vedenjski vzorci utrdili v te že večkrat omenjene drame nadzora.
Drama se imenuje zato, ker smo vedenje iz otroštva prenesli v odraslost in se največkrat tudi omejili z zastarelimi, običajnimi odzivi. Nadzora pa se imenuje zato, ker smo v otroštvu skušali obvladovati negotove vezi s starševsko ljubeznijo in pozornostjo, da bi si zagotovili preživetje. Naučili smo se obvladovati okolje na način, ki je bil značilen za tedanjo razvojno stopnjo.
Nekateri so vreščali in se togotili, da bi prestrašili starše in s tem izsilili njihovo pozornost. Tako so se naučili druge nadzirati na ta način, da so postali zastraševalci. Drugi so starše kar naprej nadlegovali z vprašanji ali nasilnimi in razdiralnimi dejanji, ker niso bili stalno navzoči ali pa so bili zadržani. Tako so postali zasliševalci, da bi s tem pritegnili njihovo pozornost. Tretji so se skrivali ali izmikali staršem, ker so bili vsiljivi in kritični. Na ta način so se naučili biti zadržani in odmaknjeni.
Četrti pa so se grozečim in zastrašujočim staršem odzvali tako, da so jokali in sesali palec. Tako so se naučili preživeti s tem, da so zbujali vtis žrtve oz. uboge reve in na ta način terjali pozornost staršev. Kakorkoli že, ko prepoznamo družinsko energijsko dinamiko, lahko presežemo strategije nadzora in ugotovimo, kaj se je v našem življenju dejansko dogajalo.
Oblike dram nadzora. Iz pravkar povedanega je razvidno, to pa potrjujejo tudi številne raziskave, da obstajajo štiri vrste dram nadzora oz. tovrstne energijske manipulacije, ki delujejo na principu kontinuuma (nepretrgane zveze). Kot je že bilo mimogrede omenjeno ob obravnavi spoznanja o boju za energijo, so te drame označene z zelo značilnimi imeni, ki govorijo sama za sebe, in sicer: »zastraševalec«, »zasliševalec«, »zadržan« in »žrtev« (ubogi jaz).
Njihovo poimenovanje se v primeru ženskega spola, seveda, spremeni. Nekateri uporabljajo tudi več dram nadzora hkrati, večinoma pa imamo samo eno prevladujočo dramo nadzora, ki jo še in še ponavljamo. Navadno pa je največ v rabi tista, s katero smo v zgodnjem otroštvu najbolj uspešno manipulirali s člani svoje družine. Vsaka drama nadzora ustvarja posebno energijsko dinamiko, ki, seveda, sproži tudi odzivno dramo.
Zastraševalec. Oblikovalec te drame nadzora s svojo glasnostjo, telesno močjo, grožnjami in nepričakovanimi izpadi prisiljuje ljudi okoli sebe, da mu posvečajo pozornost. Drži jih v stalni napetosti, saj se bojijo izzvati njegove ponižujoče pripombe, jezo in v izjemnih primerih tudi bes. Ljudje se tako vedno bojijo, kaj bo »naslednje na njegovem urniku«, kar se bo zgodilo. Zastraševalec jim na ta način jemlje energijo in obvladuje svoj oder. Ob tem pa v svojem okolju, seveda, sproža strah in bojazen.
Njegovo ravnanje je zelo samoosredotočeno, sega pa od ukazovanja, nenehnega govorjenja, avtoritarnosti, neprožnosti in sarkazma do brutalne nasilnosti. Verjetno so zastraševalci med vsemi ljudmi najbolj odrezani od kozmičnega vira energije. Njihovi napadi so večinoma zasnovani tako, da se lahko obdajo z auro moči.
Tak zastraševalec pogosto sproži odzivno dramo žrtve, z izrazito pasivno energijsko dinamiko. Žrtev se dejansko počuti kot »ubogi jaz«, saj ji zastraševalec zbuja strah in pleni energijo. Na plaz njegovih groženj se odzove s klečeplaznim in nemočnim obnašanjem, denimo: »Glej, kaj mi delaš. Ne prizadeni me, prešibak sem.«
Žrtev si prizadeva, da bi pri zastraševalcu izzvala občutek krivde, s čimer bi zaustavila napad ter preusmerila tok energije nazaj k sebi. Drama zasliševalca pa, seveda, lahko izzove tudi enako odzivno dramo. Ta se razvije takrat, ko je odzivna drama žrtve neuspešna, ali pa tedaj, ko je napad odbit in se nato začne napadeni tudi sam boriti z enakim orožjem za energijo. Če je (bil) denimo, eden od naših staršev zastraševalec, je (bil) tudi eden od njegovih staršev bodisi zastraševalec ali pa žrtev.
Zasliševalec. Organizator drame nadzora s tem imenom telesno sploh ni nevaren. Vpleta se v dejavnost in motive, dvomi o njih ter na ta način lomi duha in voljo. Sovražni kritik je, ki nam nenehno dokazuje, da se motimo. Bolj ko poudarja zmote in napake, bolj oprezni postajamo in bolj se odzivamo na vsako njihovo kretnjo. In bolj ko se mu odzivamo in dokazujemo nasprotno, več energije mu s tem dajemo.
Vsako besedo zna bodisi takoj uporabiti v svojo korist ali pa jo utegne šele nekega dne obrniti proti nam. Napadeni se dejansko počuti, kot da je povsem pod njegovim nadzorom. Vedenje zasliševalca je vzvišeno in sega od ciničnega, skeptičnega, sarkastičnega, zbadajočega, perfekcionističnega in samoupravičenega do zlobno spletkarskega. Ljudi se loteva z nezmotljivo logiko, dejstvi, intelektom in zvitostjo. Starši zasliševalci oblikujejo zadržane otroke, včasih pa otroci prevzamejo vlogo žrtve. Oboji se trudijo ubežati zasliševanju.
Zadržan. Pobudniki drame nadzora s tem imenom so ljudje, ki so ujeti v svoj notranji svet nerešenih bitk, strahov in dvomov o sebi. Nezavedno so prepričani, da jih bodo ljudje skušali izvleči, če bodo videti skrivnostni in odmaknjeni. Pogosto so osamljeni in oprezni; bojijo se namreč, da bi jim ljudje vsiljevali svojo voljo ali dvomili o njihovih odločitvah (kot to počno zasliševalski starši). Mislijo,da morajo vse opraviti sami in nikoli ne prosijo za pomoč. Potrebujejo »veliko prostora« in se izogibajo vsakršni zavezanosti.
V otroštvu jim niso dopustili, da bi zadovoljili potrebe po neodvisnosti ali pa jih niso dovolj pripoznavali. Velikokrat se zgodi, da se zelo približajo drami žrtve, saj ne uvidijo, da prav zaradi zadržanosti ne morejo dobiti tistega, kar bi radi (npr. denarja, ljubezni, samospoštovanja), poraja pa jim tudi občutke zmede in zastajanja. Glavno težavo največkrat vidijo v pomanjkanju (denarja, prijateljev, družbenih stikov, izobrazbe).
Njihovo vedenje je nepredvidljivo in sega od nezanimanja, nepristopnosti in nesodelovanja do popuščanja, zavračanja, nasprotovanja in zahrbtnosti. Vešče obvladajo odmaknjenost, saj jim pomeni obrambo, in navadno sami prekinjajo stik s svojo energijo. Zanje so značilni stavki, kot so »različen sem od drugih«, »Nihče ne razume, kaj skušam narediti«, »Zmeden sem«, »Nočem igrati njihove igre«, »Ko bi le imel…«.
Veliko preveč razčlenjujejo in tako izgubljajo priložnosti. Ob vsaki možnosti konflikta ali spopada postanejo neopredeljivi in brezizrazni ter dejansko izginejo (ne odgovarjajo na telefonske klice in se ne držijo dogovorov). Ljudi privabijo s svojo skrivnostno, težko dosegljivo osebnostjo. Zadržani starši imajo navadno zasliševalske otroke, lahko pa se tudi zapletejo v dramo z zasliševalci ali žrtvami, saj so sredi kontinuuma.
Žrtev (ubogi jaz). Urednik te drame nadzora navadno nima dovolj moči, da bi se dejavno spopadel s svojim svetom, zato izsiljuje usmiljenje in s tem jemlje energijo drugim. Če se odloči za molk, se približa razpoloženju zadržanih, največkrat pa poskrbi, da je njegov molk še kako opazen. Žrtve sodijo med pesimistično naravnane ljudi, ki običajno privabljajo pozornost z zaskrbljenim obrazom, vzdihovanjem, drhtenjem, jokom, s stremljenjem v daljavo, počasnim odgovarjanjem na vprašanja in nenehnim pripovedovanjem svojih bridkih dram in stisk.
Zelo radi se postavijo na konec vrste in se priklanjajo drugim. Njihovi najljubši besedi sta: »Da, ampak…«. Žrtve sprva zavedejo s svojo ranljivostjo in potrebo po pomoči. Rešitve pa jih največkrat ne zanimajo, saj bi z njimi izgubili svoj vir energije. Njihovo vedenje je kdaj pa kdaj pretirano prilagodljivo in sčasoma izzove občutek, da so izkoriščani, kar pa spet okrepi metodo žrtve za pridobivanje energije. Prilagodljivi so in stežka postavljajo meje ter omejitve.
Njihovo vedenje sega od prepričevanja, obrambe opravičevanje, ponavljajočega se razlaganja in dolgovezenja do reševanja problemov, ki se jih sploh ne tičejo. Dopuščajo ljudem, da jih popredmetijo morebiti z lepoto ali spolnimi uslugami, nato pa jim zamerijo, ker jih jemljejo za samoumevne. Svojo držo žrtve ohranjajo tako, da privabljajo ljudi, ki jih zastrašujejo. V skrajne prizore domačega nasilja sta navadno vpletena zastraševalec in žrtev. Zlorabljanje žrtve se stopnjuje, dokler ne doseže viška. Po njem se zastraševalec umakne in opraviči, žrtev pa dobi energijo, ki jo spet privabi v kroženje.
Drame nadzora v sedanjem življenju. V odraslosti postanejo taktike dram nadzora zelo neučinkovite in neizpolnjujoče, pogosto so tudi zelo resna ovira pri ustvarjanju pravih priložnosti za razvoj rojstne vizije. Skratka, kdor ne prepozna pravočasno teh odzivnih vzorcev, v življenju zagotovo nekje obtiči. Zastraševalci se trudijo, da bi s sodbami in z nasilnim, grozečim ali samoosrediščenim vedenjem prisilili druge, da jim uresničujejo njihove želje (npr. glede denarja, ljubezni, pozornosti, priznanja, ipd.).
Bojijo se, da jih drugi ne bodo jemali resno, zato že v kali zatrejo vsako možnost, ki bi lahko ogrozila njihovo svobodo ali samopomembnost. Ker vidijo svet kot bojišče, se pogosto sploh ne zavedajo svojih pravih potreb in občutkov. Zasliševalci vidijo svet kot igro, v kateri zmagujejo pametnejši, zato nenehno opazujejo druge, da bi našli njihove šibke točke, jih napadli in pridobili prednost.
Zadržanim ljudem se zdi svet grozeč in neobvladljiv, zato se najraje umaknejo in ne sprejemajo nobene dejavne ali odgovorne vloge v življenju. Ljudje v vlogi žrtve pa vidijo svet predvsem kot krut in nepošten, zaradi česar so za vse njihove težave vedno krivi drugi. Takšna vloga je navsezadnje med ljudmi tudi najbolj razširjena.
Različni položaji v dramah nadzora
Nasilne drame nadzora. Drame nadzora so po svojem videzu in vsebini lahko nasilne (agresivne), v katerih igrata glavno vlogo »zastraševalec« in »zasliševalec«, medtem ko so njuni soigralci »zadržani« in »žrtve«. Oglejmo si nekaj značilnih primerov zunanjega vedenja, izraženega bodisi v dejanjih ali besedah, ki ga prevzamejo glavni igralci teh dram, in njihove notranje etike oz. kaj si pri tem mislijo (to je navedeno v oklepaju), in sicer:
ïƒ Zastraševalec. Vse zanika, sploh ne posluša. (Strah pred nadzorom.) Kaže jezo. (Strah, da ni dovolj.) Dobiti hoče na katerikoli način. (Nekdo drug bo dobil pred mano.) Kaže nadutost. (Nihče me ne opazi.) Zelo rad reče: »Najprej jaz.« (Nikomur ni mar zame.) Uveljavlja nadzor. (Sam moram to opraviti.) Kaže bes. (Nihče ni nikoli skrbel zame.) Uporablja tudi nasilje. (Drugače bom mrtev jaz.)
S tako nasilno igro zastraševalec pri soigralcu, seveda, zbuja določene občutke in sproži ustrezno odzivno dramo, kar slednji skuša izraziti z ustreznimi besedami, in sicer:
– Občutek strahu. Odzivna drama žrtve: »Ne prizadeni me, ne ogrožam te.«
– Občutek jeze. Odzivna drama zastraševalca: »Ne moreš me prizadeti, udaril bom nazaj.«
– Občutek maščevanja. Odzivna drama zasliševalca: »Nisi tako močan, kot se kažeš. Katera je tvoja šibka točka?«
– Občutek nepomembnosti. Odzivna drama zadržanega: »Ne bom se spopadal s tabo.«
ïƒ Zasliševalec. Velikokrat reče: »Za koga me pa imaš?« (Nikakršnega priznanja v otroštvu.) »Kam greš?« (Ljudje me zapuščajo in bojim se.) »Zakaj nisi…?« (hočem dokaz tvoje ljubezni.) »Zakaj ne…?« (Zapustil me boš.) »Saj sem ti rekel.« (Potrebuješ me. Potrebujem te.)
S tako igro zasliševalec zbuja ustrezne občutke in sproži odzivno dramo:
– Občutek nadzorovanosti. Odzivna drama zadržanega: »Saj ne veš, kaj mislim. Močnejši si od mene. Več si vreden kot jaz.«
– Občutek zmote. Odzivna drama žrtve (mučenika): »Nekega dne boš uvidel mojo pravo vrednost.«
Nenasilne drame nadzora. Drame nadzora so po svojem videzu in vsebini tudi nenasilne (pasivne), v katerih igrajo glavno vlogo »zadržani« in »žrtve«, njihovi soigralci pa so večinoma »zastraševalci«. Oglejmo si nekaj značilnih primerov zunanjega vedenja, izraženega v besedah, ki jih največkrat uporabljajo glavni igralci teh dram in njihove notranje etike oz. kaj si pri tem mislijo (to je navedeno v oklepaju), in sicer:
ïƒ Zadržani. »Nisem pripravljen na…« (Nisem prepričan, da zmorem preživeti.) »Potrebujem več…/denarja/izobrazbe/ časa/.« (Ne zaupam si. Bojim se.) »Mogoče…« ( V pasti bom in ne bom zmogel izpeljati ničesar.) »Sporočil vam bom…« (Ne vem, kaj čutim.)
S tako igro zadržani zbuja ustrezne občutke in sproži odzivno dramo:
– Občutek negotovosti. Odzivna drama zasliševalca: »Si jezen name?«
– Občutek sumničavosti. Odzivna drama zasliševalca: »Kaj sem naredil narobe?«
ïƒ Å½rtev (ubogi jaz). »Utrujen sen.« (Toliko naredim, pa me nihče ne vidi.) »Tak sem.« (Ne vem, kako naj dobim energijo.) »Na moč se trudim.« (Če se bom spremenil, me ne boš ljubil.) »Pusti to meni.« (Potrebuješ me. Potrebujem te.) »Ne skrbi zame.« (Potrebujem priznanje).
S tako igro žrtev zbuja ustrezne občutke in sproži odzivno dramo:
– Občutek krivde. Odzivna drama zasliševalca: »Hočeš me nadzirati.« Odzivna drama zasliševalca: »Samo nase misliš.«
Drame nadzora izvirajo iz strahu
Preseganje starih vzorcev. Opisani načini nadziranja energije koreninijo v našem izvirnem strahu iz otroštva, da brez vez s starši ne bomo mogli preživeti. Ko smo bili otroci, so bili starši tudi dejansko vir našega preživetja, in če smo potrebovali energijo, da bi se počutili varne, smo pač zaigrali tisto dramo nadzora, ki je bila videti najbolj uspešna. Sedaj pa vemo, da imamo na voljo kozmični vir energije in se nam zato ni več treba oklepati starega vzorca nadzora in preživetja.
Ko se povežemo s svojim notranjim virom in spremenimo dramo, ki je bila zasnovana na strahu, lahko zaživimo na višji vibracijski ravni. Tako ozaveščeni pa drame nadzora lahko spremenimo v pozitivne lastnosti.
Dramo nadzora ustvarijo starši. Drame običajno veliko lažje opazimo pri drugih, kot pa pri sebi. Neka ženska je, potem ko se je dobro seznanila z doslej obravnavanimi spoznanji nove duhovnosti, opazovala potek drame nadzora v prodajalni čevljev. Neka mati je kupovala čevlje svoji dveletni hčerki. Deklica, ki se je dolgočasila, je sitnarila: »Mami. Mami. Mami. Kakšne barve čevlje mi boš kupila?« Mati ji spet ni odgovorila.
Ženska, ki je vse to opazovala, je vedela, da bi se ji ta deklica, v kolikor ne bi vedela za drame nadzora, gotovo zdela prava nadloga. Tako pa si je močno zaželela reči tej materi: »Kaj ne vidite, da s svojim zadržanim vedenjem ustvarjate majhnega zasliševalca?«
Prevzem prepričanj staršev. Neka mati samohranilka, ki je bila zaposlena kot receptorka, si je zaželela, da bi imela več od življenja. Ob sanjarjenju si je postavila vprašanje: »Kako bi mogla postati finančno toliko neodvisna, da bi mogla živeti kje na deželi in učiti druge, kako postati samozadosten?« Razčlenila je svoje odnose s starši in odkrila, da je od njiju prevzela naslednja prepričanja:
»Včasih moraš delati tudi stvari, ki jih ne maraš.«
» Počakaj, boš že še zaživela.«
» Bodi pripravljena na tragedije.«
» Ni dovolj časa za vse.«
» Niti trenutka ne počivaj.«
» To mesto je dobro. Bolje, da ostaneš.«
Njeni starši so bili garači in so ji hoteli dobro, vendar so živeli brez strasti in radosti. Ogledala si je svoje življenjsko vprašanje o finančni neodvisnosti in življenju kje drugje. Ugotovila je, da ji prepričanja, ki jih je prevzela od staršev, ne bodo pomagala uresničiti teh sanj. Vedela je, da je določena strategija sicer pomembna, toda njuno življenje ji je nazorno kazalo, da pretirana previdnost ne vodi v izpolnjeno življenje.
Uvidela je tudi, da si sama enako prigovarja kot nekdaj starši, češ »kako dobro službo ima in naj jo zato obdrži«. Razen tega je samo zaustavljala svoje življenje (s privzetim prepričanjem »Počakaj, boš že še zaživela«) in odlašala. Njeno obnašanje je pretanjeno odslikavalo prepričanja iz zgodnjega otroštva.
Vzemite si čas za premislek. Morda bi kazalo, da tudi vi temeljito razmislite o naslednjih vprašanjih:
»Česa se je bala moja mati? Kako se je obnašala?«
»Česa se je bal oče? Kako se je obnašal?«
»Česa se bojim jaz? Kako se obnašam?«
»V čem se ujemam s svojima staršema?«
Preoblikovanje dram nadzora
Ko enkrat prepoznamo svoje »notranje središče«, lahko ozavestimo drame nadzora, ki jih v življenju igramo, s tem pa stare navade spremenimo v pozitivno moč oz. ravnanje. Oglejmo si nekaj konkretnih primerov:
Zastraševalec (v vlogi vodje). Ko zastraševalec vzpostavi stik s pravim virom svoje moči, začne uporabljati svoje voditeljske sposobnosti in začuti tudi več samospoštovanja. Postane bolj samozavesten, vendar ne da bi bil ošaben. Preprosto ima veliko več možnosti za uživanje v različnih izzivih, z vsem tem novim obnašanjem pa pridobi tudi večje sodelovanje drugih.
Nek starejši svetovalec za upravljanje je bil v času razčlenitve svojega življenja lastnik tovarne, ki jo je tudi vodil. Samokritično se je opisal kot »baraba pri krmilu«. V vsakem sporu je zmagal in je užival v svoji iluziji oblasti ter zastraševanja. Nato pa je bankrotiral in se ločil. Obe izkušnji sta ga ponižali in spoznal je, kako neuravnovešeno je od takrat dalje postalo njegovo življenje. Postal je svetovalec za upravljanje in ljudem pomaga uvideti, zakaj sprejemajo nekatere odločitve.
Pomaga jim tudi vzpostaviti stik z njihovo notranjo močjo. Prepoznal je svoje občutke, zaupa jim in dopušča, da ga modro vodijo. To ga je naposled osvobodilo tudi »izgnanstva«, ki si ga je bil pred tem sam vsilil.
Zasliševalec (v vlogi zagovornika). S spremembo svojega ravnanja zasliševalec lahko svoje nagnjenje do zasliševanja prevede v raziskovanje. Svoje do potankosti izdelane veščine za obvladovanje medsebojnih odnosov in sposobnost za ocenjevanje in presojanje drugih odslej uporablja bodisi kot učitelj, svetovalec ali odvetnik.
Neka starejša ženska, članica upravnega odbora velike mednarodne banke, je slovela po svojem nezgrešljivem, analitičnem stilu in sposobnosti, da je vedno opazila pomanjkljivosti. Vendar spoštovanje, ki so ji ga sicer izkazovali, ni moglo izpolniti čustvene praznine v njej. Njeno osebno življenje je bilo prazno in to jo je zelo mučilo. Nazadnje je hudo zbolela. Bila je prisiljena na novo ovrednotiti življenje. Kasneje se je posvetila študiju psihologije in ima sedaj zasebno prakso.
Zadržani (v vlogi neodvisnega misleca). Ko se zadržan človek osvobodi svoje potrebe, da bi vedno ostajal na obrobju dogajanja, lahko seže do svojih globokih notranjih intuitivnih pomagal, ki mu nato v življenje vnesejo modrost in ustvarjalnost. Po taki preobrazbi lahko postane duhovnik, zdravilec ali umetnik.
Neki duhovnik, ki se je dobesedno skrival za svojo prižnico, je znal zelo umetelno ločevati med seboj in svojimi farani. Njihova uničujoča ocena pa ga je tako pretresla, da se je zavedel svoje človeške narave. Tako ponižan ni več prenesel osamljenosti, ki so mu jo vsiljevala toga prepričanja. Po svojem preoblikovanju se je posvetil poučevanju teoloških ved na univerzi. Sprva pa je imel kar nekaj težav, saj se je še vedno videl v položaju »pridigarja«.
Žrtev (v vlogi reformatorja). Ko žrtev, ki se tudi dejansko počuti kot »ubogi jaz«, doživi pravo nego, podporo in enost, se zlahka poveže s svojim notranjim virom energije. Po taki preobrazbi lahko postane socialni delavec ali zdravilec. Neka ženska, ki je bila v otroštvu žrtev incesta in je pri petnajstih letih skušala narediti samomor, se je dolga leta zdravila, da bi odkrila vzrok svoje depresije. Potem ko je srečno prebrodila nekaj razmerij z zastraševalci, izgubila službo in izvedela, da je brat zbolel za aidsom, ni imela druge izbire, kot da se je predala višjemu razumevanju. Notranje ozdravljenje ji je pomagalo, da danes celo svetuje drugim, kako naj najdejo resnico v bolečini.
Preoblikovanje, ki so ga ljudje izkusili, je največkrat sprožilo na videz negativen dogodek, denimo, ločitev, bankrot ali bolezen. Njihovo trpljenje, zdravljenje in občutek poraženosti so bile bistvene prvine, ki so izzvale ustrezno zdravljenje, kajti vsi so bili pripravljeni prevzeti odgovornost za tisto, kar so se morali v življenju še naučiti.
Razčlenitev drame nadzora
Najpogosteje se postavlja vprašanje, kako bi se rešili svoje drame nadzora, in kaj naj bi storili. Na podlagi nekaterih izkustev lahko navedemo nekaj možnih rešitev. Ozavestimo svoje vedenje. V kolikor bi radi opustili star vzorec svojega obnašanja, moramo najprej prepoznati dramo nadzora, ki smo jo prevzeli v otroštvu. Bodimo pozorni na svoje vedenje, še posebej v trenutkih stres, ali tedaj ko se česa bojimo. Poglejte nekaj značilnih vprašanj, ki lahko pojasnijo vaše obnašanje in opredelijo dramo:
ïƒ Ste bojeviti, nestrpni, jezni in strašite ali gospodujete drugim? (Zelo značilno za dramo zastraševalca)
ïƒ Sumničite o drugih ali čutite, da vam ne posvečajo dovolj pozornosti? Jih zbadate, jim očitate ali jih zastrašujete? (značilno za dramo zasliševalca)
ïƒ Ohranjate razdaljo in igrate težko dosegljivega človeka? Se izogibate okoliščinam, v katerih bi se lahko razkrili, ker se pač bojite, da bi vas zato obsojali? (Značilno za dramo zadržanega)
ïƒ Se nenehno pritožujete in osredotočate na svoje probleme in s tem upate, da vam bodo ljudje kar sami pomagali? (Značilno za dramo žrtve)
Ugotovimo, katere vrste ljudi privabljamo. Predvsem kaže sprejeti nasvet, da se ne odzivamo na njihove drame. Bodimo torej pozorni na svoje vsakodnevne odnose in se pripravimo, da bomo po potrebi tudi izstopili iz igre. Poglejmo še nekaj značilnih vprašanj, ki lahko pojasnijo naše obnašanje, in sicer:
ïƒ Srečujete veliko ljudi, ki so zastraševalci? Če je tako, bržkone čutite, da nimate nadzora ali da ste nemočni. Morda jim skušate jemati energijo, ker tudi sami zastrašujete, kar pa, seveda, zbuja potrebo po tekmovanju. Če se počutite kot žrtev njihovega delovanja, se morda (napačno) odzivate tako, da opravičujete svojo nemoč in ne prevzemate odgovornosti za svoje življenje. V primeru, da vas kdo zastrašuje, morate prepoznati svoja čustva jeze ali krivice.
ïƒ Kako ste prisiljeni delovati v svojem življenju? Poiščite svoje najbolj pogoste obrambne stavke, ki naj vam bodo potem vodilo za védenje, da ste se pomaknili v držo žrtve. Neki mož v srednjih letih je povedal, da pri telefoniranju materi (zastraševalki) zmeraj začne razgovor s kako težavo, ki jo trenutno ima. Povsem nezavedno ji namreč želi vzbuditi občutek, da še vedno potrebuje njeno podporo in energijo. Misli namreč, da bi ga kritizirala, če bi ji povedal kaj dobrega o sebi, saj bi ga s tem hotela obdržati tam, kamor naj bi po njenem mnenju spadal.
ïƒ Vas čaka dolga vrsta žrtev, ki nestrpno pričakujejo, da vam bodo povedale svojo jokavo zgodbo? Morebiti ste začeli prevzemati več odgovornosti zase in so vam zato v opozorilo, da ne bi spet zdrsnili v obtoževanje. Morda ste negotovi, potrti ali prestrašeni, a ne morete prepoznati vira svojih občutkov. Zelo verjetno ste projicirali svoje občutke žrtve navzven. Nasvet, ki ga morebiti dajete prijatelju, zapletenemu v dramo žrtve, bi mogoče morali dati tudi sebi.
ïƒ Je v vašem življenju kak pomembnejši zastraševalec? Morda skrivate svoje občutke in mu ne poveste vse resnice o kaki stvari. Vprašajte se, kako mu jemljete energijo. Morda hočete, da bi sam opazil, česar nočete odkrito povedati. Ali pa se počutite neustrezni, a si vseeno prizadevate na videz, da vse obvladujete. Vprašati se morate, kako ste izgubili svojo povezavo s kozmičnim virom energije.
ïƒ Je kdo »zadržan do vas«? Morda težko navežete stik z njim, se vam izmika in je skrivnosten. Ali pa si želite stabilnega stika z njim in vas zanima vsaka njegova misel, poteza ali motiv. Mogoče ravnate z njim podobno, kot je ravnal eden od vaših staršev – zaslišujete ga in nadzirate. Morda se oklepa svoje skrivnosti, da bi se izognil občutku vdiranja vase ali pa zato, da mu ne bi bilo treba delovati?
Drame nadzora so prikrite strategije. Ne smemo pozabiti, da naši odzivi koreninijo v negotovosti iz otroštva. Zato moramo navezati stik s telesom in biti pozorni, ali morda otrpnemo ob kritiki in zasliševanju. Občutki togosti, hladu in strahu namreč potrjujejo, da tekmujemo za energijo in smo izgubili svoje središče. Velja poudariti, da so vse drame nadzora v svojem bistvu prikrite strategije za pridobivanje energije.
Če tako dramo ozavestimo na ta način, da pokažemo (»s prstom«) nanjo, takoj preneha tudi najbolj prikrito spletkarjenje za energijo. Tudi pregovorno vedno prevlada najboljša resnica. Potemtakem se mora tudi človek potruditi, da bo resničen in bolj pošten.
Imenovanje drame razkrije resnico. Seveda, ni nujno, da globlje razčlenjujemo vsako situacijo in skušamo prepoznati v človeku zasliševalca, ali da poskrbimo za kako drugo psihološko razlago. Imenovanje drame namreč pomeni sposobnost opaziti, da poteka boj za energijo, zaradi katerega se počutimo premagani, prestrašeni, nemočni, ali da smo obtičali. Imenovanje drame torej pomeni, da resnično prepoznamo svoje občutke in se na njihovi podlagi potem začnemo osvobajati.
Velja biti pozoren, kdaj skušamo koga prepričati, kdaj se skušamo le braniti, in kdaj se počutimo ogroženi ali krivi, ker nam nekdo nalaga odgovornost za svoje težave. Ko začutimo, da smo obtičali, otrpnili ali se zmedli, bijemo bitko za energijo in moč. Proces ozaveščanja nam tako omogoči izbiro, ali jo bomo bodisi nadaljevali ali pa preoblikovali.
Vedeti moramo, da bomo dramo nadzora stežka prepoznali, če se bomo prepuščali čustvom, ali pa bomo prestrašeni, saj je zelo pomembno, da razkrijemo resnico. Zato moramo vedno pošiljati ljubezen in razumevanje človeku, ki nas zapleta v dramo, in si ob tem tudi zaupati, da bomo prepoznali najprimernejši trenutek za njeno razkritje.
Nasveti za ustrezen dialog v drami nadzora. Sogovorniku v določeni drami nadzora se lahko uspešno zoperstavimo s pravilno postavljenimi odgovori ali vprašanji. Poglejmo nekaj primerov, in sicer v dialogu z:
ïƒ zastraševalci: »Zakaj si tako jezen? Bi rad, da se te bojim? Kaj želiš doseči s tem?«
ïƒ zasliševalci: »Všeč si mi, toda ko sem s tabo, se počutim kritiziranega. Te poleg tega še kaj muči?«
ïƒ zadržanimi: »Čutim, da se mi umikaš in si oddaljen. Kako se počutiš?«
ïƒ žrtvami (ubogimi jazi): » Zdi se mi, da bi me rad napravil odgovornega za vse, kar ti gre v življenju narobe. Mogoče ne misliš tako, toda zdi se, da bi mi rad(a) zbudil(a) občutke krivde.«
Ne smemo se bati ali sramovati, če se bomo sprva nerodno izražali. Spreminjamo namreč svoj življenjski vzorec in zato nam upravljanje z energijo sprva, seveda, ne bo šlo prav gladko od rok. Vprašanja,, o katerih se ljudje prerekajo, pa navadno poskušajo prikriti nekaj povsem drugega. Zato moramo vedno poskušati poiskati pravo resnico za zunanjim videzom.
Ljudje nam prinašajo sporočila. Bodimo pozorni na svojo energijo in ne pozabimo, da ima vsak človek, ki ga srečamo, neko sporočilo za nas, mi pa zanj. Če obtičimo v borbi in tekmovanju za energijo, ki nima zmagovalca, bomo tako sporočilo verjetno spregledali. Zato moramo, takoj ko imenujemo dramo in jo s tem razkrijemo, videti človeka povsem brez predsodkov in vnaprejšnjih sodb ter mu prostovoljno dajati energijo. Moč je pričakovati, da bo sogovornik tako našo potezo pravilno sprejel in nam bo potem energijo tudi vrnil.
Prisluhnimo namigom o tem, kaj se zares dogaja v dramah nadzora. Sredi najhujšega prepira je, denimo, neki zastraševalec zavpil: »Dovolj mi je teh ljudi. Naveličan sem, da me suvajo naokrog. Od otroštva dalje me kar naprej nekam porivajo.« To je sogovorniku, ki je hitro drsel v dramo žrtve, pomagalo uvideti, da se zastraševalec pravzaprav ne jezi nanj, saj gre za nekaj globljega in starejšega.
Pogovor je nadaljeval bolj odkrito in sočutno. Ker sta se dobro poznala, je lahko primerjal moč vplivov iz zgodnjega otroštva v njunem življenju.
Odsev v zrcalu ne laže. Ko bomo razmišljali o drami nadzora, v katero smo vpleteni, si moramo čimbolj nepristransko ogledati sebe in drugega človeka. Vprašati se velja: »V čem je podoben kateremu od naših staršev? Kako so naši odzivi podobni tistim iz ranega otroštva?« Morda vam bo v pomoč, če bomo tako srečanje na kratko opisali v svojem dnevniku in malce razmislili tudi o svojih občutkih. Naj nas situacija uči, nikoli ne smemo dogajanju samo soditi.
Navadno nas na drugih najbolj moti tisto, kar bi si morali ogledati pri sebi, vendar tega nočemo storiti. Kazanje s prstom je namreč zanesljiv znak, da obtožujemo, namesto da bi poskušali razumeti. Neki svetovalec za organizacijski razvoj je dejal: »Neznansko me je jezil preddelavec, ki je nenehno obtoževal zaposlene, da so neumni, namesto da bi uvidel, da se je situacija porodila iz pomanjkanja komunikacije. Nato sem spoznal, da tudi sam enako ravnam z enim od svojih sodelavcev – potiho sem ga zmerjal in nisem poiskal globljih vzrokov.
»Kazanje s prstom ne imenuje resnice, zato ničesar ne razreši, energija pa se pri tem samo izgublja. Precej bolje je, da si postavite naslednja vprašanja:
»Kaj moram spoznati v tej drami nadzora?«
»Bi moral(a) na začetku srečanja določiti jasnejše meje?«
»Jemljem stvari osebno, čeprav sploh ne gre zame?«
»Skušam izkoristiti šibkost, ki jo prepoznam v drugih ljudeh?«
Včasih je treba zapustiti prizorišče. Žrtev (ubogi jaz), denimo, se navadno ujame v dramo z zastraševalcem ali zasliševalcem. Nenehno nekaj pojasnjuje, prepričuje in se brani. Če se boste kdaj znašli v podobni situaciji, bodite pozorni, koliko časa porabite za prepričevanje. Ko boste enkrat opustili potrebo po takem pridobivanju energije, se boste zlahka uprli skušnjavi po prepričevanju in boste preprosto odšli.
Poiščimo boljše načine. Zastraševalca zasvaja naval adrenalina, ki ga začuti ob morebitni zmagi. Namesto tega se raje vprašajte: »Česa si najbolj želim? Je to pravi način, na katerega lahko dobim, kar bi rad(a)?« Bodite prožni in odprti, ne trudite se, da bi vse obvladali. Morda vam bo sodelovanje prineslo precej več koristi, kot izsiljena rešitev.
Učimo se na podlagi svojega ravnanja. Zasliševalci se ujamejo v iluzijo, da imajo vedno prav. Če ste morda taki, si poskusite ogledati položaj tudi iz drugega zornega kota. Vprašajte se: »Kaj bi se lahko naučil(a)?« Spregovorite o svojih resničnih občutkih in se potrudite dobiti energijo, ne da bi priganjali ljudi, ki se nato morajo umikati.
Ne umikajmo se težavam. Zadržani obtičijo v želji, da bi prikrili svoje strahove, dvome o sebi in zmedo. Če morda spadate mednje, prosite svoje središče za pomoč. Priznajte si, če vam nekaj ni jasno. Vprašajte se: »Kakšno podporo potrebujem sedaj? Kaj čutim?« Pripravljeni moramo biti, da problemom stopimo tudi naproti.
Izkušnje z dramami nadzora
Izkušnje agentke z nepremičninami. Ko se je neka agentka za prodajo in nakup nepremičnin na delavnici o duhovnosti seznanila z dramami nadzora, se je odločila spremeniti svoje navade. Njena odločitev je bila močna izjava namere, ki je sčasoma privabila priložnosti za opuščanje njenega vzorca ravnanja. Nekaj mesecev kasneje je doživela srečanji s težavnima človekoma, ki sta jo spominjala na njeno oblastno mater.
Čedalje bolj se je zavedala, da bi navadno poskusila pridobiti energijo z dramo upravičene žrtve. Vendar je obe srečanji prepoznala kot dobro priložnost, v katerih se lahko reši starih navad. V najbolj konfliktnem srečanju se je nato znašla na mrtvi točki z odjemalcem, ki se sploh ni hotela pogajati o postavljeni ceni. Postajal je čedalje bojevitejši, čeprav ga je sprva uspešno obvladovala z opravičevanjem. Pojasnjevala mu je, kako trdo dela in se trudi (biti »ubogi jaz«). Položaj si je s tem samo še poslabšala.
Kmalu se je povsem osredotočila na dokazovanje, da ima prav. Na tej točki je tako že pozabila na svoj cilj – prodati hišo. Ujela se je v vzorec iz otroštva in dopustila odjemalcu, ki je bil oblasten tako kot njena mati, da jo je celo hudo kritiziral. Potrebno energijo si je torej poskušala pridobiti z dramo žrtve. Prvič se ji je tudi dogodilo, da je začutila hudo izčrpanost. Zato je pogajanje za nekaj časa prekinila, nakar je vsak dan zavestno kopičila energijo.
Spomnila se je nasveta, da se je drame nadzora moč osvoboditi tako, da jo imenuješ, to je, da jo razkriješ in s tem razgališ položaj. Odločila se je za povsem drugačno taktiko in obnašanje in je poklicala odjemalca. Ni potlačila svojih občutkov in mu je kar odkrito povedala, da sploh ne ve, kaj naj naredi, saj čuti, da jo je vse doslej samo kritiziral.
Rekla mu je, da se je kljub visoki ceni zelo potrudila, razumela pa je tudi, zakaj cene noče znižati. Ker je zmogla razkriti svoje težave, sta se začela nato pogovarjati o različnih možnostih nadaljnjega dela. Ko je odjemalec začel s svojimi zasliševalskimi pripombami, je zelo težko ohranjala svojo zbranost, ne da bi zopet zdrsnila v položaj žrtve in se odzvala na njegovo dramo zastraševalca oz. zasliševalca.
Razumsko je vedela, da je pod velikim pritiskom in mora hišo prodati. Vendar je skušal nadzirati položaj in velikokrat se je zalotila, kako je otrpnila. Najbolj pa jo je hromila misel, da hiše ne zna prodati. Bila je prepričana, da je krivda na njeni strani. Nato pa se je trdno odločila, da se ne bo več čutila krive, ker ne rešuje odjemalčevih »problemov«. Ugotovila je, da se loteva stvari, ki nimajo z njo nič opraviti.
Kakšno olajšanje je s tem začutila. Prizadevanje, da bi rešila tuj problem, je bilo namreč preigravanje njene vloge iz ranega otroštva, ko je morala skrbeti za moteno mater. Opustila je potrebo po občutku, da obvladuje položaj, ki pa ga sploh ni bilo treba obvladovati. Spoznala je, da prodaja ni na smrt pomembna in rezultat ji ni bil več osebno pomemben. Po daljšem pogajanju je nato hišo, v obojestransko zadovoljstvo, vendarle prodala.
Delujoča načela v dramah nadzora. Na primeru agentke z nepremičninami glede razčlenitve in preoblikovanja njene drame nadzora poglejmo poglavitna delujoča načela, na katera največkrat naletimo v dramah nadzora, in sicer:
ïƒ Odnosi s starši odsevajo v drugih odnosih. Ko si ogledate in ocenite ravnanje svojih staršev, vam bo to pomagalo bolje razumeti, da se stare drame ponavljajo. V prejšnjem primeru agentko to ni zanimalo dokler ni opazila, da se v srečanju z odjemalcem ni lotila tudi svoje drame nadzora. Z njo je tako dobila neposreden nauk. Ko je prepoznala dinamiko prehajanja v razpoloženje žrtve je lahko razumela, da jo je ta drama dobro izurila za delo agentke z nepremičninami.
ïƒ Vsaka situacija prinaša sporočila. Ker se je ta agentka bolj posvetila svojemu trenutnemu vprašanju o vplivu staršev, ji je naključje pripeljalo odjemalca, ki je odločilno odslikaval njena notranja prepričanja in sodbe o sebi.
ïƒ Telo nam daje namige. Spoznala je, da mora biti pozorna na intuitivne in telesne občutke neugodja. Povedali so ji namreč, kdaj drsi v odzivno vedenje. Bolj ko je zaupala lastnim vtisom, prej je tak občutek lahko opustila.
ïƒ Povejmo resnico za vsako ceno. Ugotovila je, da mora ubesediti svoje neugodje in ga na primeren način izraziti tudi drugim, čeprav ni vedela, ali bo našla prave besede. Če naj opustimo neko prikrito vedenje, se moramo naučiti tudi prijaznega soočanja in sporazumevanja.
ïƒ Prosimo za pomoč. Uvidela je, da rešitev položaja ni odvisna le od nje. Razkrila in ozavestila je celotno situacijo. Odkrito je spregovorila z odjemalcem in ga s tem vključila v rešitev. Ugotovila je, da je odgovorna samo zase. Sploh ji ni treba priskrbeti vseh odgovorov, v kar je bila prej preveč prepričana.
ïƒ Pridobimo si širši pogled. Natančno si je ogledala svoje starše in s tem pridobila tudi nadaljnja spoznanja. Priznala si je: »Nekatere moje zaznave so tičale tako globoko, da sem rabila kar nekaj časa, da sem jih naposled odkrila.«
Ozaveščanje drame nadzora. Življenje je torej potrjevanje, ne pa nek končen rezultat. Zelo pomembno je, da sprejmemo sebe in druge take, kot tudi dejansko smo. Čeprav nam mogoče nekateri sploh ne ugajajo, ali pa nam ni po volji njihovo vedenje, se moramo zavedati, da gre v življenju zlasti za izkustvo in združevanje v ljubečo enost. Obtoževanje, sojenje in primerjanje z »napredkom« ali s stopnjo razsvetljenosti drugih, nam tako prav nič ne koristi. Pri osvobajanju drame nadzora, se velja tega dobro zavedati, vendar kaže pri tem ohraniti tudi nekaj smisla za humor.
Ko si prizadevate ozavestiti določeno dramo nadzora, ne smete pozabiti, da je ustrezna informacija orodje za preoblikovanje, ne pa orožje , ki bi ga lahko uporabili za svoje obnašanje. Zavedajte se, da boste dramo nadzora veliko lažje opazili pri drugih kot pri sebi. Če ste jezni, potrti, osamljeni, imate občutek, da se vam godi krivica, ali pa se zapirate pred svetom, ste gotovo zdrseli v stare vzorce iz svojega otroštva.
Ko enkrat zares začutite, da imate odprto srce in lahko mirno sprejmete vse, kar se vam dogaja, ste gotovo povezani s svojim središčem in pravo energijo. Če pa morda o tem dvomite, kaže globoko vdihniti in poiskati tudi morebitno smešno plat dogajanja. Skratka, velja se truditi in s tem višati energijsko raven.
Povzetek spoznanja o razjasnitvi preteklosti
To spoznanje je ozaveščanje trenutkov, v katerih izgubljamo svojo notranjo vez s kozmično energijo. Pogosto odkrivamo, da se v takih trenutkih zatekamo k osebnim (in nezavednim) metodam manipuliranja z ljudmi in jim jemljemo energijo. Manipuliranje z ljudmi je lahko nasilno ali pasivno.
Naravnanost žrtve (ubogega jaza) je najbolj pasivna: vedno vidi negativni vidik dogajanja, išče pomoč, opisuje dogodke tako, da zbuja krivdo in jih s tem prisiljuje, da ji posvečajo pozornost in dajejo energijo. Manj pasivna je prikrita strategija zadržanega človeka: nejasno odgovarja na vprašanja, ne sprejema obveznosti, v ljudeh si prizadeva zbujati zanimanje in željo, da bi ga razumeli. Tako pridobi pozornost in s tem tudi energijo.
Metoda kritike pri zasliševalcih je nasilna: vedno iščejo napake v početju drugih, vedno hočejo nadzirati. Če ujamejo ljudi na napaki, se zmedejo, postanejo pretirano oprezni, prične jih skrbeti, kaj si mislimo o njih. Vedno nas opazujejo s kotičkom očesa. Tako jim povzročamo pozornost in jim dajemo energijo. Precej bolj nasilen je slog zastraševalca. Daje videz neobvladanosti, podvržen je nenadnim izbruhom, nevaren je in bojevit. Ljudje se ga bojijo in so pozorni nanj, on pa s tem pridobiva energijo.
Privzeto metodo zelo radi ponavljamo v vseh srečanjih z ljudmi. Z njimi oblikujemo vse, kar se nam dogaja. Imenujemo jih »drame nadzora«, so pa ponavljajoči se vzorci, ki izzivajo enake življenjske situacije. Ko tako dramo ozavestimo, pa se lahko zavemo, kdaj zdrsnemo vanjo in ohranimo močnejši stik s svojo notranjo energijo.
Razčlenitev vplivov zgodnjega otroštva razkriva kal in razvoj teh dram. Če staršem odpustimo, uvidimo globlje razloge življenja z njimi. Naše življenjsko vprašanje izvira iz močnih plasti staršev in njihovih neizpolnjenih razvojnih načrtov. Ko ga prepoznamo, lahko izpolnjujemo svoje »poslanstvo« na tem svetu.
mag. Janez Å ček
VLADA PREDLAGA RUÅ ENJE 23 OBJEKTOV V TNP
Župan Kramar je prepričan, da bi vlada lahko preklicala odredbo rušenja 23 objektov v Triglavskem narodnem parku.
Po zakonu v TNP ni mogoče graditi počitniških hišic. Toda meščani od kmetov kupujejo in najemajo zapuščene hleve ter senike in jih preurejajo, čeprav jih je mogoče uporabljati le v kmetijske namerne. Nadzorniki parka inšpektoratu za okolje in prostor prijavijo okoli 40 do 50 takšnih primerov na leto. Po tem, ko je inšpektorat okrepil svoje delo, je teh novih črnih gradenj nekoliko manj, je dejala Tea Lukan Klavžer.
Bohinjska Bistrica – Kulturni dom v petek zvečer. Pod odrom sedijo bohinjski župan Franc Kramar, glavna republiška inšpektorica za okolje Aleksandra Velkavrh in predstavnica uprave Triglavskega narodnega parka (TNP) Tea Lukan Klavžer.
V dvorani je približno 60 ljudi, med njimi večina od 43 lastnikov počitniških hišic. Triindvajset jih je pred kratkim prejelo dopis, da so njihovi objekti popolnoma nelegalni in jih bodo porušili, 21 pa obvestilo, da morajo objekte, ker so bili nekoč kmetijski, zdaj vzpostaviti v prejšnje stanje, to je v hleve in staje. Pritožba ne zadrži izvršbe…
Tako v napetem ozračju vikendaši iz Goreljka in Ukanca eden za drugim razlagajo vsak svojo zgodbo. Prvi je čebelar, ki mu je medved že dvakrat podrl čebelnjak, drugi je zeliščar, ki ima brunarico že 43 let, tretji ima gradbeno dovoljenje za senik in 15 ovac, četrti je diabetik s 83-letno taščo, ki bi rada tu živela še nekaj let… Predvsem pa vsi bentijo čez inšpekcijo, tarnajo zaradi odklopov elektrike in vode, se pridušajo, da so plačali za uzurpacijo že leta 1993, ter da imajo hišne številke.
»Pred zakoni nismo enaki, zato se bomo pritožili do Bruslja.« V zanosu eden zavpije, da se bo pritožil do Boga in naj ga inšpekcija kar ovadi. Njegov kolega, ki je v Bohinju že 27 let, pa zagrozi, da ga bodo morali ubiti, preden bo dovolil rušitev. In v dvorani mu zaploskajo…
Župan Kramar je udeležencem tako imenovane problemske konference pojasnil, da je sam storil vse, kar se je dalo, in da je zaman poskušal prepričati ministra za okolje Roka Žarnič‡a o odpravi uredbe o prostorskoureditvenih pogojih za sanacijo degradiranega prostora na območju TNP (sanacijski PUP), ki ga je vlada sprejela pred devetimi leti. Navzoče lastnike je zato večkrat pozval, da bi na ministrstvo skupaj naslovili dopis, naj pristojni vnovič razmislijo o njegovi odpravi, zlasti ker je bil lani sprejet novi zakon o TNP. »V dialogu se da marsikaj doseči, in če je politična volja, se da spremeniti tudi ustavo, ne le odredbe,« je agitiral Kramar.
Glavna inšpektorica dela po zakonu
Aleksandra Velkavrh je po drugi strani zagotovila, da kot glavna inšpektorica dela zgolj skladno z zakonom. Sanacijski PUP je preživel več ustavnih presoj in imeli ste dovolj časa, da dokažete svoj prav, je bila odločna Velkavrhova. »Ko sem julija 2009 postala glavna inšpektorica, sem še isti mesec prejela pobudo občine Bohinj, naj bo inšpekcija dejavnejša pri odkrivanju in ustreznem sankcioniranju črnograditeljev, saj da počitniške hišice pomenijo razvrednotenje kulturne krajine. Menim, da delam v dobro države in zato sem sodelovala pri nastanku zakona o TNP, ki je bil sprejet lani, inšpektor, ki sem ga pooblastila samo za ukrepanje v TNP, pa je začel delati novembra lani in na začetku je prejel 140 spisov. Tudi sama sem bila z njim že večkrat tu na terenu. Izdal je več deset odločb in letos bomo na območju TNP porušili tri objekte, podobna dinamika pa bo tudi prihodnje leto. Po naši oceni je na območju TNP 400 nelegalnih objektov. Lani smo jih na območju vse Slovenije podrli 50, zavezanci pa so jih še pred našim prihodom porušili 452,« je navedla odločna inšpektorica in v nadaljevanju potrpežljivo komentirala vsako zgodbo.
Bohinjci ne marajo počitniških hišic, je priznal župan Kramar, toda ker so vikendaši z njimi tudi po 30 in več let, se čutijo odgovorne za to, kar se dogaja. Potožil je, da so soglasodajalci od 400 individualnih pobud za novi občinskih prostorski načrt (OPN) izločili kar 350, zato se mu zdi čista utopija, da bi skozi OPN speljali legalizacijo počitniških hišic.
Tea Lukan Klavžer iz uprave TNP je županu pritrdila, da poti skozi OPN res ni, hkrati pa opozorila, da se veljavnemu sanacijskemu PUP ne da nasprotovati. »Zavod TNP, zavod za varstvo narave in zavod za varstvo kulturne dediščine smo sodelovali pri nastanku te uredbe, ki jo je sestavil MOP, in na podlagi usklajenih stališč je vlada sprejela uredbo… Zavedamo se, da hoče veliko ljudi imeti počitniške hiše, toda v TNP je njihova gradnja prepovedana, prav tako ni dovoljeno povečevanje in sprememba namembnosti objekta. Kajti v Sloveniji imamo samo en narodni park in tega moramo varovati,« je poudarila Tea Lukan Klavžer. Glede zavrnitve soglasodajalcev za OPN pa po mnenju Lukan Klavžerjeve ni dileme: marsikdo je dal vlogo za gradnjo hiše na kmetijskem zemljišču, a to ni mogoče ne v TNP ne nikjer drugod v Sloveniji, saj je treba prej spremeniti status zemljišča.
Dom, Morda koga zanima | Sonja | julij 18, 2011 1:29 popoldne | Comments Off on VLADA PREDLAGA RUÅ ENJE 23 OBJEKTOV V TNP
S ŠENTJANŽEVKO NAD DEPRESIJO
Britanski nacionalni inštitut opozarja na prepogosto predpisovanje antidepresivov. V letu 2008 so angleški zdravniki napisali več kot dvajset miljonov receptov za štiri in pol miljone ljudi in za to porabili petsto miljonov funtov.
V cvetovih in listih šentjanževke so rdeče obarvani naftodiantroni in hipericin, ki se kopičijo na robu zelenih listov in na venčnih listih.
Depresija je bolezen sodobnega sveta. Več kot sto miljonov ljudi trpi za to boleznijo. Raziskave so pokazale, da Slovenci prav nič ne zaostajamo za zahodnjaki, saj je že vsak četrti prebivalec poiskal pomoč pri zdravniku.
Å entjanževka je rastlinski antidepresiv, ki omili občutek izčrpanosti, utrujenosti in brezvoljnosti ter znatno izboljša razpoloženje. V lekarnah lahko kupite deprim, zdravilo, ki je narejeno iz čistega ekstrakta šentjanževke. Depresivno stanje se izboljša po približno treh tednih jemanja. S kliničnimi raziskavami so potrdili vpliv šentjanževke na lahke, do srednje težke depresije.
Učinkovine v šentjanževki, ki vplivajo na depresijo
Izvleček šentjanževke vsebuje vrsto različnih snovi, kot so hipericin, psevdohipericin, hiperforin, flavonoidi, fenolne kisline. Za zdravljenje depresije pa sta pomemba hipericin in hiperforin. Hiperforin zavira ponovni sprejem živčnih prenašalcev nevrotransmiterjev. Morate pa upoštevati, da hipericin lahko povzroča preobčutljivost na svetlobo, ker vpliva na izmenjavo serotonina in melatonina.
Na kaj morate biti pozorni, če jemljete deprim?
Znanstveno je dokazano, da naravni pripravki in sintetično pripravljena zdravila ne gredo skupaj. Zato morate biti previdni, če jemljete zdravila proti aidsu, raku, zdravila za zdravljenje astme ali kroničnega bronhitisa. Prav tako morate biti pozorni, če jemljete zdravila pri presaditvah organov, za zniževanje maščob v krvi, zdravila proti senenemu nahodu, epilepsiji in kontracepcijske tabletke. Å entjanževka namreč poveča razgradnjo sintetičnih zdravil, ki potem nimajo več prvotnega učinka. Zato šentjanževke ne smete kombinirati z drugimi antidepresivi! Zelo pomembno je, da se pred jemanjem deprima posvetujete s svojim zdravnikom! Če jemlete pripravke iz šentjanževke, se izogibajte soncu, ker lahko pride do resnih opeklin.
Depresija
Depresivni ljudje se enostavno ne morejo razvedriti, ker jim to onemogoča kemijsko neravnovesje v centralnem živčnem sistemu.
Poskusite s šentjanževko, uspelo vam bo!
Metoda zdravljenja depresije s šentjanževko vključuje tudi obsežen program prehrane, telesnih vaj, novih tehnik sproščanja in predvsem opuščanje starih navad. Poleg zdravljenja depresije pa vpliva tudi na dobro počutje tekačev, planincev, kolesarjev in vseh, ki se aktivno ukvarjajo s športom. Å port namreč ugodno vpliva na krepitev možganskih kemijskih spojin, ki pri človeku povzročajo občutek zadovoljstva, sproščenosti in samozavesti. »Razvedri se,« so besede, ki jih pogosto slišijo depresivne osebe. Vendar, kdor ni doživel depresije, ne more razumeti, kako težko je depresivnemu človeku razmišljati drugače.
Razlika med sintetično in naravno pripravljenimi zdravili proti depresiji
Zaradi pomanjkanja strokovnega kadra, kot so psihiatri, psihologi in socialni terapevti, vam bo antidepresive predpisal splošni zdravnik. Na tržišču jih je cela plejada, kot so cipralex, volbutren, prosac, coaxil itd. Å tevilne študije pa so pokazale, da ima večina antidepresivov najrazličnejše stranske učinke, kot so zaspanost, driska, zaprtje, izguba moči in energije. Nekateri med njimi povzročajo tudi samomorilne misli. Zato bi bilo prav, da vam antidepresive predpiše specialist.
Å entjanževka ima tudi druge pozitivne učinke
Zaradi čreslovin uporabljajo šentjanževko tudi pri obolenjih z drisko, kot grgralo pri vnetih dlesnih in za izpiranje ran. Izboljšuje tudi počutje moških, ki so zaradi napornega poklica pretirano izčrpani (»burned out sindrom«). Priporočajo pa jo tudi mladostnikom, ki imajo težave s koncentracijo.
Bilka Baloh
26.07.2009
Rastline za Äaj, Zdravje | Sonja | 7:18 dopoldne | Comments Off on S Å ENTJANŽEVKO NAD DEPRESIJO
ZDRAVLJENJE Z GLINO
Z glino so se ljudje zdravili od pamtiveka, toda ko so se uveljavila sodobna kemična zdravila, ki delujejo hitreje, a kratko trajneje (in imajo tudi veliko neželenih učinkov), smo kar pozabili nanjo. Za povrh seveda ni vsaka glina učinkovita, zdravilne so le redke. Na glino nas je znova spomnil pokojni pater Simon Ašič, zadnje čase pa kar precej ljudi, ki jim uradna medicina ni dovolj pomagala. Poznavalci – kar nekaj mnenj lahko preberete – pravijo, da razstruplja telo, izloči težke kovine, ugonobi viruse in bakterije ter močno okrepi imunski sistem. Glina ima izjemno zapleteno sestavo, vsebuje pa tudi veliko silicija, nosilca naravne inteligence, ki v organizmu sama poišče bolezensko žarišče. Tudi zdravilna himalajska živa voda vsebuje veliko silicija. Dobra novica je, da se lahko z glino bojujemo proti dvema nadlogama zadnjega časa – novi gripi in boleznim, ki jih prinašajo ugrizi okuženih klopov.
Glina z zdravilnimi učinki je še vedno polna neznank. To je ena najzapletenejših snovi v naravi, pri kateri kljub raziskovanju znanstvenikov in celo vesoljske agencije NASA marsikaj ostaja skrivnost. Njeni najmanjši delci so tako neznatni, da jih ni mogoče videti niti pod mikroskopom. Anton Komat, samostojni raziskovalec, pravi, da gline doslej nikomur ni uspelo spraviti v formulo niti je natančno opredeliti: »Glina je zelo kompleksen sistem, ki ga sestavlja na stotine različnih spojin, prepletenih v mrežo. Ima izjemno zapleteno alumosilikatno strukturo, zato njenega delovanja ni mogoče napovedati. Opazujemo lahko le njene izjemne zdravilne učinke v telesu.«
Najmanjši delci gline so manjši od večine bakterij. Zakaj je to pomembno? Ena sama kavna žlička gline, ki jo zmešamo v litru vode, ima po tem, ko v vodi nastane koloid z lebdečimi molekularnimi delci gline, aktivno površino, veliko skoraj za nogometno igrišče, če bi delce zložili enega zraven drugega, pravi Komat. Ali, preprosteje povedano, v našem telesu lahko žlička gline v koloidni obliki učinkuje s tako ogromno aktivno površino. V tem je edinstvena.
»Prav zato glina zelo močno razstruplja. V telesu absorbira in nase veže vse strupene in odpadne snovi, viruse, bakterije, radioaktivne elemente, težke kovine in drugo. Iz telesa jih izločimo z glino vred, z našim blatom,« razlaga in dodaja, da glina učinkovito deluje le v koloidni obliki, zato jo je treba pred pitjem vedno zelo dobro zmešati z vodo!
Za krepitev imunskega telesa je pomembno, da glina v telesu nase veže težke kovine. »Kovalentne vezi omogočajo glini, da nase veže svinčeve spojine, stroncij, živo srebro, cezij in druge težke kovine. Z izločanjem gline z blatom iz telesa izločimo tudi zdravju škodljive težke kovine,« pojasnjuje sogovornik.
Glina prebudi energijo. Glina ima veliko energijsko moč. Je živa snov, ki sproži energijske reakcije tudi v našem telesu. Anita Kejžar Å kulj, terapevtka z londonsko diplomo energijskega zdravljenja, pravi: »Ko smo zdravi, je naša vitalna življenjska energija močna in sposobna, da se upre boleznim. Ampak ko zbolimo, imamo manj vitalne energije, zato ta ne more podpreti telesa, da bi optimalno delovalo. Naš imunski sistem, ki je pomemben za odpornost proti boleznim, se napaja ravno iz življenjske energije. Ko uživamo glino, se vitalna energija, ki jo nosi glina, v telesu sprosti in pomeša s telesno vitalno energijo. Obe energiji se združita in ustvarita močnejši tok; ta v oslabljenem telesu spodbudi že obstoječe notranje telesne vire. Glina prebudi spečo energijo. S pomočjo gline se ustvari magnetizem, ki našemu telesu omogoči, da deluje bolje.«
Naravna inteligenca. Astrologinja Meta Malus pravi, da je glina zdravilna predvsem zaradi silicija, in razlaga: »V tujini, kjer sem se učila skrivnosti mejnih ved, nevidnega, a usodno navzočega, sem se morala spoprijemati tudi s predmeti, povezanimi s kemijo, fiziko, filozofijo in psihologijo. profesor je na začetku vsake tretje predavateljske ure poudaril naslednje: če bi Boga, Stvarnika, Vzdrževalca harmonije in reda na Zemlji, Začetnika življenja in njegovega ohranjevalca poimenovali z imenom kemičnega elementa, bi mu rekli Silicij. Mislim, da je prav precejšnja prisotnost tega kemičnega elementa v glini »odgovorna« za to, da ji rečemo naravna inteligenca.«
Sama poišče bakterije! Kako glina deluje v telesu? « Ker se glina v koloidni obliki razprši na submikroskopsko raven, ima sposobnost, da skozi celično membrano vstopi v celico. Na celični steni sicer deluje ionska črpalka, ki »sama odloča« in regulira, kaj bo skozi celično membrano spustila v celico in česa ne. Molekularni delec gline ni v ionski obliki, zato lahko vstopi v celico in deluje ter očiščuje na ravni celice. Zakaj je to pomembno? Virusi in bakterije v celico vdrejo nasilno. V celico prehajajo tudi težke kovine. Težava je v tem, da naš imunski sistem deluje v medceličnem prostoru, ne pa znotraj celic. Bakterij znotraj celice ne zazna. Å e večja težava je v tem, da virusi in bakterije v celicah lahko preidejo v prikrito, latentno stanje. ker imunski sistem bakterij ne prepozna, v telesu ni protiteles. Zato so preiskave pri takih bakterijskih boleznih pogosto nejasne. A bakterije nato iz latentnega stanja po navadi spet izbruhnejo, zato zbolimo,« je poudaril raziskovalec Anton Komat. Iz istega razloga, denimo, je težavno diagnosticiranje in zdravljenje borelije in drugih podobnih bakterijskih bolezni.
Razstruplja in čisti. Kaj o uporabi gline svetuje Dominik Golenhofen, zdravilec z več nemškimi diplomami iz holističnega zdravilstva? «Glino lahko uporabimo v celostnem terapevtskem konceptu skupaj z drugimi metodami. Učinkuje predvsem v črevesju in tam veže različne strupe. To je njen največji terapevtski učinek. V črevesju, ki je notranji organ z največjo površino in zato izredno močno vpliva na naše zdravje, vedno nastajajo številne strupene snovi; dobimo jih tudi s hrano in pijačo. Strupi nastanejo na primer pri črevesnem vretju in gnitju, pa tudi glivice izločajo alfa toksine, ki so izredno močni strupi. Če je strupov v črevesju preveč, jih morajo nevtralizirati drugi organi za razstrupljanje, kot so koža, pljuča, jetra in ledvice, drugače zbolimo ali celo umremo. Ko uživamo glino, torej vežemo strupe v črevesju in razbremenimo druge organe za razstrupljanje, predvsem jetra. Tako z izboljšanjem delovanja črevesja in drugih organov za razstrupljanje razbremenimo telo. Glina je dobra podpora za razstrupljanje telesa. Seveda pa moramo paziti na njeno sestavo. Če veže strupe iz telesa, potem jih veže tudi iz narave. Glina slabe kakovosti vam ne bo koristila, ampak celo škodila.«
Glina poišče bolezensko žarišče. Glina se uporablja za zdravljenje najrazličnejših bolezni in zelo krepi imunski sistem. Deluje v krvi, limfah in tkivih. Izročilo slovenskega zdravilca patra Simona Ašiča o zdravljenju z glino pri nas najbolj pozna magister farmacije Jože Kukman, Ašičev naslednik v samostanu v Stični, ki pravi: »Glina, prastaro zdravilno sredstvo, v telesu vedno sama poišče krizno bolezensko žarišče in se loti zdravljenja. Vpija vse tujke v našem telesu, od strupov, toksinov, ki jih oddajajo bakterije, in mikroorganizmov do težkih kovin. Pomembno je, da glina učinkuje na ravni naše celice. Uživamo jo lahko pri vseh boleznih. V eni zdravilni kuri naj bi glino uživali najmanj tri tedne po že znanem receptu: malo žličko gline v prahu zvečer zmešamo z dvema decilitroma vode. Pustimo stati čez noč, zjutraj pa še enkrat premešamo in popijemo. Po tritedenski kuri je priporočljiv desetdnevni premor, nato lahko nadaljujemo zdravljenje z glino.«
Pri katerih boleznih je glina najučinkovitejša in kako jo uporabljamo? »Posebno učinkovita je pri zdravljenju nalezljivih, bakterijskih in virusnih boleznih, veliko se uporablja za zdravljenje vnetij v telesu, pri boleznih želodčne sluznice, vnetju ledvic in mehurja, pri driski in drugih boleznih. Za zdravljenje se uporabljajo tudi glineni obkladki, ki jih polagamo na obolelo mesto. Pripravimo jih tako, da glino v prahu zmešamo s tekočino, zmešano iz polovice vode in polovice kisa – zadnji spodbudi še zunanje učinkovanje gline. Odlična je pri revmatskih obolenjih, bolečinah v sklepih ter obolenjih notranjih organov; pri teh obkladke polagamo na mesto obolelega organa. Pri glavobolu glino v obkladkih polagamo na čelo in tilnik, pri išiasu na križ, pri revmatskih obolenjih tja, kjer nas boli. Glineni obkladki pomagajo tudi pri vnetju kože, aknah, ekcemih, celo pri luskavici. Pri poškodbah, izvinih in izpahih dajemo hladne obkladke, pri revmatskih obolenjih pa vedno tople. Obkladke moramo pustiti na obolelem mestu dlje časa, pri revmatskih obolenjih vsaj štiri ure. Pri kožnih obolenjih se glineni obkladki uporabljajo kot maske na koži, ki trajajo do 20 minut, in sicer dvakrat do trikrat na teden.«
Zdravljenje bolezni klopov z glino!
Ali si z glino lahko pomagamo pri zdravljenju t.i. bolezni klopov? »Vsekakor. Glina je zelo učinkovita pri zdravljenju vseh bakterijskih in virusnih bolezni. V telesu nase veže bakterije, viruse in strupe, ki se skupaj z glino izločijo iz telesa. Zelo pomaga pri lymski boreliozi in klopnem meningoencefalitisu. Pomembno je, da telesu čim bolj pomagamo okrepiti imunski sistem. Tako bo telo odporno, da bo samo premagalo bolezen. V tem je smisel takega zdravljenja. Vendar mora biti takrat uživanje gline dolgotrajno, z vmesnimi premori. Pri obeh omenjenih boleznih trikrat zapovrstjo opravimo tritedensko terapijo z uživanjem gline, z vmesnim desetdnevnim premorom, » svetuje magister farmacije Jože Kukman.
Kakšna je terapija z glino, če po vbodu klopa na koži opazimo značilen rdeč kolobar? »Poleg zdravljenja lymske borelioze z antibiotiki je dobro kar najhitreje začeti na to mesto polagati glinene obkladke, da iz kože čim prej povleče kar največ bakterij borelije in strupov.«
Kakšno terapijo nato priporočate pri lymski boreliozi? »Po prvi kuri antibiotične terapije je z uživanjem gline dobro počakati vsaj sedem dni. Vsaj toliko časa antibiotik še deluje v telesu. Poleg že omenjenega dolgotrajnega uživanja gline v prahu trikrat po tri tedne, z vmesnim desetdnevnim premorom, naredimo še kuro s polaganjem gline v obkladkih na obolela mesta. Po tem obdobju izmenično deset dni pijemo glino, deset dni pa ne. Zvečer damo v dva decilitra vode čajno žličko gline, zjutraj to spijemo. pri boreliozi si glinene obkladke navadno polagamo pet do deset dni. Uporabljene vsakokrat zavržemo. Glinene obkladke si polagamo na čelo in tilnik, saj ima največ bolnikov težave z glavobolom. Polagamo si jih tudi na sklepe, in na vsa mesta na telesu, kjer zaradi borelioze občutimo bolečine, »svetuje.
Kaj pa pri klopnem meningoencefalitisu? »Poleg antibiotičnega zdravljenja prav tako svetujem uživanje gline v enakem časovnem obdobju kot pri lyimski boreliozi in polaganje glinenih obkladkov, predvsem na čelo in tilnik, »je sklenil Jože Kukman.
Treba je verjeti! Mnogi so prepričani, da ena najkakovostnejših sivih glin prihaja iz okolice Komende. V Gmajnici pri Komendi z glino že od otroštva živi Janez Ferjuc, ki jo tam danes še edini koplje in po posebnih postopkih pripravlja tudi za uživanje. »Že moj oče je v naših gozdovih kopal glino za okoliške lončarje. Pred leti je k nam prišel glino pogledat pater Simon Ašič in mi pokazal, da je za uživanje primerna le njena spodnja plast. To upoštevam še danes. V tej glini je največ silicijevih spojin – silikatov, kar 60 odstotkov, kar je zelo pomembno, nimajo pa jih vse gline toliko. zadnja leta k meni prihaja tudi vse več zdravnikov, ki so se pri svojih pacientih prepričali, da glina res zdravi in pomaga. Vsakomur povem, da je glina izredno močna, zato ponavadi pri zdravljenju najprej povzroči poslabšanje zdravstvenega stanja. A to je dobro, saj pomeni, da se je v telesu začelo zdravljenje, »pripoveduje Janez Ferjuc.
»Ker glino sam pijem že več kot dve desetletji, vsako pomlad in jesen, ne poznam prehladov, grip in angin, prav tako kot tudi ne naši drugi družinski člani. A vseeno sem pred desetletjem po vbodu klopa zbolel za klopnim meningoencefalitisom. Ker sem vsak dan pil glineno vodo, sem bil že po treh dneh zdravljenja v bolnišnici tako dober, da sem lahko odšel domov. Zdravnik je bil zaradi hitrega izboljšanja zelo presenečen in mi je rekel, da je to najbrž zato, ker stalno živim z glino, ki je tako okrepila moje telo, «je povedal Ferjuc in dodal, da mu je že pater Ašič razložil, da glina najuspešneje zdravi bolezni kosti in mišic, slabokrvnost, slabo prebavo, težave s črevesjem, želodcem, ginekološke težave pri ženskah, kot so beli tok, boleče in neredne menstruacije ter ciste na maternici in jajčnikih. »Najpomembnejše je, da bolnik verjame in zaupa v zdravljenje z glino. Pri glini je treba vztrajati več mesecev. A že pater Ašič je dejal, da kar pozdravi glina, pozdravi dokončno,«je sklenil Ferjuc.
Morda koga zanima, Ne morš verjemt, Zdravje | Sonja | 7:06 dopoldne | Comments Off on ZDRAVLJENJE Z GLINO
Subscribe