Å ESTO DUHOVNO SPOZNANJE
Å esto duhovno spoznanje nas prepričuje, da v svojem razvoju za cel korak presežemo svoje starše. Svoj višji smisel na zemlji lahko odkrijemo v prepoznavanju, kaj so naši starši dosegli in kje so zastali. Ko uskladimo njihovo zapuščino s stvarmi, ki naj bi jih rešili namesto njih, nam postane jasno, kdo smo in kaj naj bi storili.
Pri razjasnjevanju svoje preteklosti je na mestu vprašanje, zakaj se morda ne počutimo izpolnjene in polno uresničene. Izkušnje kažejo, da lahko bistveno oviramo svoj razvoj, ko obtičimo ali vztrajamo v tako imenovani drami nadzora in si prizadevamo nadzirati, da bi s tem pridobivali energijo. Namesto da bi se prepustili naključjem, ki nas lahko vodijo naprej, ponavljamo vzorce svojega obnašanja iz otroštva in s tem zaustavimo svoj napredek.
Znani sta dve nasilni in dve pasivni obliki nadziranja energije, ki jih prevzamemo v svojem otroštvu. Brž ko pa prepoznamo svojo dramo nadzora, se lahko začnemo osvobajati svojega omejujočega vedenja. Nenadoma se zavedamo, kako zaustavljamo pretok energije, ki nas po naravni poti lahko pelje proti višjemu smislu, s tem pa začnemo prepoznavati svoj resnični jaz.
Vplivi zgodnjega otroštva
Brezciljno tavanje. Poznavalci razmer na področju duhovnosti trdijo, da mnogi potujejo skozi življenje z zavezanimi očmi. Velikokrat iščejo odgovore, toda pogosto svojih vprašanj sploh ne poznajo. Počutijo se nemirni, nato navdušeni, zmedeni, potrti, pa spet vzneseni, vznemirjeni in nato v obrambi. Mnogokrat tako sploh ne vedo, kam gredo, in tudi ne razumejo, zakaj ne pridejo tja. Ali morda te besede komu zazvenijo kot dokaj znane?
Pregled poglavitnih dejstev. Spoznanje o kritični masi nas je opozorilo, da naj bomo pozorni na pomembna naključja v življenju, ki nam kažejo, da se dogaja nekaj skrivnostnega. S spoznanjem o daljši sedanjosti smo lahko uvideli, da je zavedanje nekaterih zgodovinskih dejstev pomembno in zaželeli smo si, a bi tudi sami postali del tega novega duhovnega prebujenja. S spoznanjem o duhovni energiji smo se zavedli obstoja nevidne energije kozmosa, ki se odziva na naše misli.
Spoznanje o boju za energijo nam je pojasnilo, da se ljudje ujamemo v medsebojno tekmovanje za energijo, ki nas le izčrpava in nas ne zadovoljuje. Spoznanje o skrivnostnih sporočilih pa nas je seznanilo o neposrednem povezovanju s kozmično energijo, kar nam omogoča, da lahko dejavneje sodelujemo v sinhronem razgrinjanju usode. Tako smo izvedeli, da bi se zmogli tudi sami zavestno povezati s kozmično energijo, in da bi lahko začeli s tem vzpostavljati povsem novo raven svoje zavesti. Oboroženi z vsemi temi spoznanji smo pripravljeni za opuščanje potrebe po nadzoru in za prepoznanje svojega življenjskega vprašanja, da bi pospešili skrivnostno delovanje kozmosa.
Dediščina staršev. Vendar moramo biti pripravljeni sprejeti tudi spoznanje o dediščini, ki so nam jo zapustili starši. Svojo duhovno identiteto pa lahko prepoznamo, če si ogledamo svoje življenje kot dolgo zgodbo. Preleteti moramo vse življenjske dogodke od rojstva do sedanjega trenutka.
Razumeti jih moramo in prepoznati njihov smisel, nato pa se kaže tudi vprašati »Zakaj smo se rodili v svojo družino? Kaj je bil smisel vsega, kar se nam je v njej dogajalo?« Odgovore bomo gotovo našli, če se bomo vrnili v svoje družinsko izkustvo in si natančno ogledali, kaj vse se je dogajalo. Tako bomo odkrili resnico, ki energijsko deluje na naše življenje, pove pa nam tudi to, kdo smo. Skratka, pojasni nam pot, po kateri hodimo, in vse naše preteklo ravnanje.
Pri tem si lahko pomagamo tudi s spoznanji iz okvira numerologije, ki po avtorjevem osebnem izkustvu veliko prispeva k razjasnitvi preteklosti. O tem pripoveduje tudi njegov roman »Mati in hči« ki na podlagi numerologije in nove duhovnosti opisuje nekaj pretresljivih življenjskih usod. Moč je namreč spoznati, do kam lahko pripelje vztrajanje v drami nadzora, ki korenini v otroštvu, in kako to vpliva tudi na druge. Nekaj malega pa je o numerologiji povedano tudi v tretjem delu knjige.
Odsev drame nadzora. Oglejmo si nekaj značilnih konkretnih primerov o razjasnitvi preteklosti oz. o tem, kako so družinske okoliščine vplivale na razvoj nekaterih ljudi. Neko Nobelov nagrajenec na kulturnem področju je umrl v avtomobilski nesreči v času, ko je še pisal svoj zadnji (avtobiografsko obarvan) roman.
V njem je opisal svoje zgodnje otroštvo, zaznamovano z izgubo očeta, padlega v prvi svetovni vojni. Tako je odrasel v nekomunikativnem družinskem okolju z materjo in stricem. Oba sta bila nepismena in skoraj popolnoma gluha. S temi dejstvi je bil razkrit tudi stil vsega njegovega pisanja, saj je večinoma pisal o odtujenosti in bil pri tem tudi izrazito varčen. Celo z naslovi nekaterih knjig (npr. Tujec, Kuga in Padec) je dajal pogled obrobneža.
Tudi pri zahvaljevanju za Nobelovo nagrado je spregovoril o svoji besni, uporniški nuji, in sicer »da govori za tiste, ki ne morejo govoriti«. Ta književnik je torej preoblikoval svoje težavno zgodnje izkustvo v umetniško podobo odtujenosti družbe, kar je močno odsevalo v vseh njegovih knjižnih delih.
Rojstvo z določenim namenom. Neka intuitivna učiteljica in svetovalka je bila prepričana, da se je rodila z namenom. Čutila je, da si je izbrala svoje starše zato, da bi ustvarila prave okoliščine, ki bi jo pripravile za njeno udejanjanje. Njena starša sta namreč izšla iz majhnih mest in sta veliko popotovala pa deželi. Njen ded je bil duhovnik, njen oče pa nikoli ni pripoznal duhovne plati življenja.
Čeprav si nikoli ni pridobil visokošolske izobrazbe (pa bi si jo zlahka), je postal svetovalec za upravljanje, saj je bil odličen organizator. Tudi njena mati je bila zelo inteligentna, bila je pisateljica in tudi kiparka. Čeprav je bila zelo umetniško naravnana, je vendarle ostala zafrustrirana pisateljica. Oba sta torej bila ambiciozna in sta si želela ustvariti nekaj večnega.
Ker so se neprestano selili, je morala obvladovati vsakovrstne situacije (mestno življenje, kmečko življenje, različne narodnostne skupine) in njen življenjski pogled je zato prepleten z različnimi civilizacijskimi in večrazsežnostnimi pogledi. Tako je pobrala duhovni košček, ki ga je zavrgel njen oče,in sedaj poučuje ljudi o duhovnosti v poslovanju.
Njena sestra je diplomirala in tako pobrala akademski del, saj niti oče niti mati nista imela dopolnjene visokošolske izobrazbe. Vse to tudi kaže, da bo njen naslednji korak verjetno pisanje knjige o intuitivnem procesu.
Drugačne sodbe o starših. Poučen je tudi opis razjasnitve preteklosti za nekega poslovneža, v katerem je slednji ocenjeval vpliv svojih staršev. Podvrgel se je celo različnim terapijam, da bi ozdravil rane iz zgodnjega otroštva, in je tako prvič resnično sočustvoval s starši. Prej ni nikoli gledal na njuni življenji kot na lekcijo, iz katerega bi se mogel kaj naučiti.
Vse kar je tako videl, ga je osupnilo. Videl je, kako zelo jima je podoben, posebno očetu, katerega je vedno sodil zelo strogo. Ko si je ogledal očetovo življenje, je videl, da se je rodil pod srečno zvezdo in je imel vse možnosti, da bi dosegel, karkoli bi si zaželel. Oče je v vojski dobil čin majorja, toda umrl je kot hišnik.
Spomnil se je, da je mati velikokrat jokala. Bila je bistra in sposobna, toda povsem zafrustrirana in polna strahu. Postalo mu je jasno, da si ne more privoščiti, da ne bi izpeljal svojega načrta. Videl je namreč njuno frustriranost in tako izvedel, da je cena previsoka. Če ne bo poskusil, mu zagotovo ne bo uspelo.
Učil se je, da bi lahko obdržal svojo svobodo, toda kljub vsemu je tudi odgovoren. S tako razčlenitvijo svoje preteklosti je ta poslovnež nato zelo spremenil svoje sodbe o starših, pridobil pa je tudi zamisel, da bo v svojih poslih več tvegal, saj se sedaj tveganja precej manj boji.
Povečanje zaupanja. Neki drug poslovnež in lastnik tovarne pijač, je oceno svojih staršev opravil z velikim odporom, kajti za njim je bilo že kar nekaj terapij in je mislil, da dovolj dobro razume vplive iz otroštva. Toda med ponovno razčlenitvijo svoje preteklosti je opazil nekaj, kar ga je zares osvobodilo. Lotil se jo je namreč z mislijo, da bo poiskal dobre namene za vplivom svojih staršev.
Čutil je, da sta mu najbližja in sta ga nekako morala pripraviti za nalogo, ki jo ima v življenju. Ljubeča in uspešna človeka sta bila in trdno odločena, da morata nadzirati vse v svojem življenju. Njun nauk je bil: »Moraš se obvladati.«Zato se je vse življenje trudil, da se ne bi obvladal. Verjetno je potreboval njun izjemni zgled strahu, da bi se naučil bolj zaupati kozmosu. Tudi odraščal je z občutkom, da je narava nekaj zastrašujočega. Veliko bolj doma se je, na primer, počutil v podzemni železnici, kot pa v gozdu.
Zdaj mu je postalo jasno, da so njegove življenjske izbire pravzaprav odzivi na njuno vzgojo. Vedno se je ponašal s svojim skeptičnim in pesimističnim pogledom na življenje. Zagledal je žarek upanja v svojem zgodnjem scenariju in to je precejšnja sprememba. Veliko več sočutja je sedaj čutil do staršev. To je občutil, kot da bi se v njem zacelila rana, čeprav prej sploh ni vedel zanjo. Spoznal je tudi, da je informacija o večjem zaupanju v vse, kar ga obdaja, tisti del lekcije, ki se jo je moral v svojem življenju še naučiti.
Naše življenje je dolgo potovanje. Vsi ljudje, katerih zgodbe so bile pravkar na kratko opisane, so doživeli med drugim tudi premik svojega pogleda. Spremenjen pogled na svojo osebno zgodovino jim je namreč pomagal, da so se uglasili. Njihove zgodbe tudi kažejo, da so notranji premiki še kako možni in tudi potrebni. Skladno z njimi se spreminja tudi civilizacijski pogled.
Z razjasnitvijo svoje preteklosti torej lahko spoznate, da morate biti sedaj in tu, da bi nadaljevali svoj razvoj. Vaše sedanje življenje je bilo dolga pot, ki je vodila naravnost do tega trenutka. Tako ste prispeli do točke, ko ste se pripravljeni zavestno razvijati.
Za hip se ustavite in premislite, kako se tudi vas osebno dotika vse to, kar je bilo pravkar povedano.
Razmislite o naslednjem:«Kako vam je prišla pred obličje stran, ki jo prebirate trenutno in druge pričujoče spletne strani ali knjige o duhovnosti in samorazvoju? Ali lahko uvidite, kako vas je življenje vodilo do trenutka, v katerem so bile bodisi izrečene ali prebrane zgornje besede? Kako vam je preučevanje podobnih spoznanj pomagalo pri življenjskem razvoju?« Razmislite tudi o trditvi poznavalcev duhovnosti: vsi vaši dosežki, zanimanje, frustracije in stopnje rasti so vas pripravljali na sedanji trenutek in raziskovanje teh duhovnih spoznanj.
V nadaljevanju bo še dovolj priložnosti za podrobnejše preučevanje o tem, kako so starši vplivali na vas. Tako boste lahko integrirali svoj pogled na njihovo življenje in vpliv, ki so ga imeli na vas. Preučevanje starševskih vplivov in lastne osebne zgodovine vam bo gotovo pomagalo razkriti življenjsko vprašanje, s katerim se ubadate.
Drame nadzora in njihova razvrstitev
Vrnitev v otroštvo. Mnoge raziskave so pokazale, da smo ljudje v neprestanem boju in tekmovanju za energijo, kar počenjamo predvsem zato, da bi začutili psihološko spodbudo. Prepričani smo namreč, da si moramo pridobiti bodisi pozornost, ljubezen, priznanje, podporo, ali obravnavanje, kar so v bistvu različne oblike energije – vendar od drugih. To energijo pa privabljamo z ravnanjem, ki smo ga prevzeli v svojem odnosu s starši.
Prvi korak v zavestnem razvoju je opuščanje preteklih naravnanosti, strahov, nakopičenih informacij in vedenja, s katerimi nadziramo pretok energije. V ranem otroštvu smo se nezavedno prilagodili svojemu okolju. Odnos staršev do nas in naši občutki glede njih so bili učno ozemlje, na katerem smo se naučili nadzirati pritok energije.
Vrniti se torej moramo v svojo preteklost, daleč v svoje otroštvo, in ugotoviti, kako se je oblikovala naša navada. Ko spoznamo njene zametke, jo lahko zavestno nadziramo. Vedeti moramo, da je vanjo vpletena tudi večina družinskih članov, ki so nam v otroštvu jemali energijo. Zaradi prepletanja vseh teh odnosov drama nadzora sploh nastane. Morali smo namreč izbrati ustrezno strategijo, s katero smo si energijo lahko povrnili. Drame nadzora so vedno povezane z družinskimi člani.
Vzroki za drame nadzora. V otroštvu namreč prevzamemo vzorce obnašanja, da bi z njimi ohranili vez s starši, od katerih je odvisno naše preživetje. Vzorci našega obnašanja izhajajo iz zaznavanja staršev v otroštvu in našega povsem enakega odzivanja na njihovo ravnanje z nami. Postopoma so se naši vedenjski vzorci utrdili v te že večkrat omenjene drame nadzora.
Drama se imenuje zato, ker smo vedenje iz otroštva prenesli v odraslost in se največkrat tudi omejili z zastarelimi, običajnimi odzivi. Nadzora pa se imenuje zato, ker smo v otroštvu skušali obvladovati negotove vezi s starševsko ljubeznijo in pozornostjo, da bi si zagotovili preživetje. Naučili smo se obvladovati okolje na način, ki je bil značilen za tedanjo razvojno stopnjo.
Nekateri so vreščali in se togotili, da bi prestrašili starše in s tem izsilili njihovo pozornost. Tako so se naučili druge nadzirati na ta način, da so postali zastraševalci. Drugi so starše kar naprej nadlegovali z vprašanji ali nasilnimi in razdiralnimi dejanji, ker niso bili stalno navzoči ali pa so bili zadržani. Tako so postali zasliševalci, da bi s tem pritegnili njihovo pozornost. Tretji so se skrivali ali izmikali staršem, ker so bili vsiljivi in kritični. Na ta način so se naučili biti zadržani in odmaknjeni.
Četrti pa so se grozečim in zastrašujočim staršem odzvali tako, da so jokali in sesali palec. Tako so se naučili preživeti s tem, da so zbujali vtis žrtve oz. uboge reve in na ta način terjali pozornost staršev. Kakorkoli že, ko prepoznamo družinsko energijsko dinamiko, lahko presežemo strategije nadzora in ugotovimo, kaj se je v našem življenju dejansko dogajalo.
Oblike dram nadzora. Iz pravkar povedanega je razvidno, to pa potrjujejo tudi številne raziskave, da obstajajo štiri vrste dram nadzora oz. tovrstne energijske manipulacije, ki delujejo na principu kontinuuma (nepretrgane zveze). Kot je že bilo mimogrede omenjeno ob obravnavi spoznanja o boju za energijo, so te drame označene z zelo značilnimi imeni, ki govorijo sama za sebe, in sicer: »zastraševalec«, »zasliševalec«, »zadržan« in »žrtev« (ubogi jaz).
Njihovo poimenovanje se v primeru ženskega spola, seveda, spremeni. Nekateri uporabljajo tudi več dram nadzora hkrati, večinoma pa imamo samo eno prevladujočo dramo nadzora, ki jo še in še ponavljamo. Navadno pa je največ v rabi tista, s katero smo v zgodnjem otroštvu najbolj uspešno manipulirali s člani svoje družine. Vsaka drama nadzora ustvarja posebno energijsko dinamiko, ki, seveda, sproži tudi odzivno dramo.
Zastraševalec. Oblikovalec te drame nadzora s svojo glasnostjo, telesno močjo, grožnjami in nepričakovanimi izpadi prisiljuje ljudi okoli sebe, da mu posvečajo pozornost. Drži jih v stalni napetosti, saj se bojijo izzvati njegove ponižujoče pripombe, jezo in v izjemnih primerih tudi bes. Ljudje se tako vedno bojijo, kaj bo »naslednje na njegovem urniku«, kar se bo zgodilo. Zastraševalec jim na ta način jemlje energijo in obvladuje svoj oder. Ob tem pa v svojem okolju, seveda, sproža strah in bojazen.
Njegovo ravnanje je zelo samoosredotočeno, sega pa od ukazovanja, nenehnega govorjenja, avtoritarnosti, neprožnosti in sarkazma do brutalne nasilnosti. Verjetno so zastraševalci med vsemi ljudmi najbolj odrezani od kozmičnega vira energije. Njihovi napadi so večinoma zasnovani tako, da se lahko obdajo z auro moči.
Tak zastraševalec pogosto sproži odzivno dramo žrtve, z izrazito pasivno energijsko dinamiko. Žrtev se dejansko počuti kot »ubogi jaz«, saj ji zastraševalec zbuja strah in pleni energijo. Na plaz njegovih groženj se odzove s klečeplaznim in nemočnim obnašanjem, denimo: »Glej, kaj mi delaš. Ne prizadeni me, prešibak sem.«
Žrtev si prizadeva, da bi pri zastraševalcu izzvala občutek krivde, s čimer bi zaustavila napad ter preusmerila tok energije nazaj k sebi. Drama zasliševalca pa, seveda, lahko izzove tudi enako odzivno dramo. Ta se razvije takrat, ko je odzivna drama žrtve neuspešna, ali pa tedaj, ko je napad odbit in se nato začne napadeni tudi sam boriti z enakim orožjem za energijo. Če je (bil) denimo, eden od naših staršev zastraševalec, je (bil) tudi eden od njegovih staršev bodisi zastraševalec ali pa žrtev.
Zasliševalec. Organizator drame nadzora s tem imenom telesno sploh ni nevaren. Vpleta se v dejavnost in motive, dvomi o njih ter na ta način lomi duha in voljo. Sovražni kritik je, ki nam nenehno dokazuje, da se motimo. Bolj ko poudarja zmote in napake, bolj oprezni postajamo in bolj se odzivamo na vsako njihovo kretnjo. In bolj ko se mu odzivamo in dokazujemo nasprotno, več energije mu s tem dajemo.
Vsako besedo zna bodisi takoj uporabiti v svojo korist ali pa jo utegne šele nekega dne obrniti proti nam. Napadeni se dejansko počuti, kot da je povsem pod njegovim nadzorom. Vedenje zasliševalca je vzvišeno in sega od ciničnega, skeptičnega, sarkastičnega, zbadajočega, perfekcionističnega in samoupravičenega do zlobno spletkarskega. Ljudi se loteva z nezmotljivo logiko, dejstvi, intelektom in zvitostjo. Starši zasliševalci oblikujejo zadržane otroke, včasih pa otroci prevzamejo vlogo žrtve. Oboji se trudijo ubežati zasliševanju.
Zadržan. Pobudniki drame nadzora s tem imenom so ljudje, ki so ujeti v svoj notranji svet nerešenih bitk, strahov in dvomov o sebi. Nezavedno so prepričani, da jih bodo ljudje skušali izvleči, če bodo videti skrivnostni in odmaknjeni. Pogosto so osamljeni in oprezni; bojijo se namreč, da bi jim ljudje vsiljevali svojo voljo ali dvomili o njihovih odločitvah (kot to počno zasliševalski starši). Mislijo,da morajo vse opraviti sami in nikoli ne prosijo za pomoč. Potrebujejo »veliko prostora« in se izogibajo vsakršni zavezanosti.
V otroštvu jim niso dopustili, da bi zadovoljili potrebe po neodvisnosti ali pa jih niso dovolj pripoznavali. Velikokrat se zgodi, da se zelo približajo drami žrtve, saj ne uvidijo, da prav zaradi zadržanosti ne morejo dobiti tistega, kar bi radi (npr. denarja, ljubezni, samospoštovanja), poraja pa jim tudi občutke zmede in zastajanja. Glavno težavo največkrat vidijo v pomanjkanju (denarja, prijateljev, družbenih stikov, izobrazbe).
Njihovo vedenje je nepredvidljivo in sega od nezanimanja, nepristopnosti in nesodelovanja do popuščanja, zavračanja, nasprotovanja in zahrbtnosti. Vešče obvladajo odmaknjenost, saj jim pomeni obrambo, in navadno sami prekinjajo stik s svojo energijo. Zanje so značilni stavki, kot so »različen sem od drugih«, »Nihče ne razume, kaj skušam narediti«, »Zmeden sem«, »Nočem igrati njihove igre«, »Ko bi le imel…«.
Veliko preveč razčlenjujejo in tako izgubljajo priložnosti. Ob vsaki možnosti konflikta ali spopada postanejo neopredeljivi in brezizrazni ter dejansko izginejo (ne odgovarjajo na telefonske klice in se ne držijo dogovorov). Ljudi privabijo s svojo skrivnostno, težko dosegljivo osebnostjo. Zadržani starši imajo navadno zasliševalske otroke, lahko pa se tudi zapletejo v dramo z zasliševalci ali žrtvami, saj so sredi kontinuuma.
Žrtev (ubogi jaz). Urednik te drame nadzora navadno nima dovolj moči, da bi se dejavno spopadel s svojim svetom, zato izsiljuje usmiljenje in s tem jemlje energijo drugim. Če se odloči za molk, se približa razpoloženju zadržanih, največkrat pa poskrbi, da je njegov molk še kako opazen. Žrtve sodijo med pesimistično naravnane ljudi, ki običajno privabljajo pozornost z zaskrbljenim obrazom, vzdihovanjem, drhtenjem, jokom, s stremljenjem v daljavo, počasnim odgovarjanjem na vprašanja in nenehnim pripovedovanjem svojih bridkih dram in stisk.
Zelo radi se postavijo na konec vrste in se priklanjajo drugim. Njihovi najljubši besedi sta: »Da, ampak…«. Žrtve sprva zavedejo s svojo ranljivostjo in potrebo po pomoči. Rešitve pa jih največkrat ne zanimajo, saj bi z njimi izgubili svoj vir energije. Njihovo vedenje je kdaj pa kdaj pretirano prilagodljivo in sčasoma izzove občutek, da so izkoriščani, kar pa spet okrepi metodo žrtve za pridobivanje energije. Prilagodljivi so in stežka postavljajo meje ter omejitve.
Njihovo vedenje sega od prepričevanja, obrambe opravičevanje, ponavljajočega se razlaganja in dolgovezenja do reševanja problemov, ki se jih sploh ne tičejo. Dopuščajo ljudem, da jih popredmetijo morebiti z lepoto ali spolnimi uslugami, nato pa jim zamerijo, ker jih jemljejo za samoumevne. Svojo držo žrtve ohranjajo tako, da privabljajo ljudi, ki jih zastrašujejo. V skrajne prizore domačega nasilja sta navadno vpletena zastraševalec in žrtev. Zlorabljanje žrtve se stopnjuje, dokler ne doseže viška. Po njem se zastraševalec umakne in opraviči, žrtev pa dobi energijo, ki jo spet privabi v kroženje.
Drame nadzora v sedanjem življenju. V odraslosti postanejo taktike dram nadzora zelo neučinkovite in neizpolnjujoče, pogosto so tudi zelo resna ovira pri ustvarjanju pravih priložnosti za razvoj rojstne vizije. Skratka, kdor ne prepozna pravočasno teh odzivnih vzorcev, v življenju zagotovo nekje obtiči. Zastraševalci se trudijo, da bi s sodbami in z nasilnim, grozečim ali samoosrediščenim vedenjem prisilili druge, da jim uresničujejo njihove želje (npr. glede denarja, ljubezni, pozornosti, priznanja, ipd.).
Bojijo se, da jih drugi ne bodo jemali resno, zato že v kali zatrejo vsako možnost, ki bi lahko ogrozila njihovo svobodo ali samopomembnost. Ker vidijo svet kot bojišče, se pogosto sploh ne zavedajo svojih pravih potreb in občutkov. Zasliševalci vidijo svet kot igro, v kateri zmagujejo pametnejši, zato nenehno opazujejo druge, da bi našli njihove šibke točke, jih napadli in pridobili prednost.
Zadržanim ljudem se zdi svet grozeč in neobvladljiv, zato se najraje umaknejo in ne sprejemajo nobene dejavne ali odgovorne vloge v življenju. Ljudje v vlogi žrtve pa vidijo svet predvsem kot krut in nepošten, zaradi česar so za vse njihove težave vedno krivi drugi. Takšna vloga je navsezadnje med ljudmi tudi najbolj razširjena.
Različni položaji v dramah nadzora
Nasilne drame nadzora. Drame nadzora so po svojem videzu in vsebini lahko nasilne (agresivne), v katerih igrata glavno vlogo »zastraševalec« in »zasliševalec«, medtem ko so njuni soigralci »zadržani« in »žrtve«. Oglejmo si nekaj značilnih primerov zunanjega vedenja, izraženega bodisi v dejanjih ali besedah, ki ga prevzamejo glavni igralci teh dram, in njihove notranje etike oz. kaj si pri tem mislijo (to je navedeno v oklepaju), in sicer:
ïƒ Zastraševalec. Vse zanika, sploh ne posluša. (Strah pred nadzorom.) Kaže jezo. (Strah, da ni dovolj.) Dobiti hoče na katerikoli način. (Nekdo drug bo dobil pred mano.) Kaže nadutost. (Nihče me ne opazi.) Zelo rad reče: »Najprej jaz.« (Nikomur ni mar zame.) Uveljavlja nadzor. (Sam moram to opraviti.) Kaže bes. (Nihče ni nikoli skrbel zame.) Uporablja tudi nasilje. (Drugače bom mrtev jaz.)
S tako nasilno igro zastraševalec pri soigralcu, seveda, zbuja določene občutke in sproži ustrezno odzivno dramo, kar slednji skuša izraziti z ustreznimi besedami, in sicer:
– Občutek strahu. Odzivna drama žrtve: »Ne prizadeni me, ne ogrožam te.«
– Občutek jeze. Odzivna drama zastraševalca: »Ne moreš me prizadeti, udaril bom nazaj.«
– Občutek maščevanja. Odzivna drama zasliševalca: »Nisi tako močan, kot se kažeš. Katera je tvoja šibka točka?«
– Občutek nepomembnosti. Odzivna drama zadržanega: »Ne bom se spopadal s tabo.«
ïƒ Zasliševalec. Velikokrat reče: »Za koga me pa imaš?« (Nikakršnega priznanja v otroštvu.) »Kam greš?« (Ljudje me zapuščajo in bojim se.) »Zakaj nisi…?« (hočem dokaz tvoje ljubezni.) »Zakaj ne…?« (Zapustil me boš.) »Saj sem ti rekel.« (Potrebuješ me. Potrebujem te.)
S tako igro zasliševalec zbuja ustrezne občutke in sproži odzivno dramo:
– Občutek nadzorovanosti. Odzivna drama zadržanega: »Saj ne veš, kaj mislim. Močnejši si od mene. Več si vreden kot jaz.«
– Občutek zmote. Odzivna drama žrtve (mučenika): »Nekega dne boš uvidel mojo pravo vrednost.«
Nenasilne drame nadzora. Drame nadzora so po svojem videzu in vsebini tudi nenasilne (pasivne), v katerih igrajo glavno vlogo »zadržani« in »žrtve«, njihovi soigralci pa so večinoma »zastraševalci«. Oglejmo si nekaj značilnih primerov zunanjega vedenja, izraženega v besedah, ki jih največkrat uporabljajo glavni igralci teh dram in njihove notranje etike oz. kaj si pri tem mislijo (to je navedeno v oklepaju), in sicer:
ïƒ Zadržani. »Nisem pripravljen na…« (Nisem prepričan, da zmorem preživeti.) »Potrebujem več…/denarja/izobrazbe/ časa/.« (Ne zaupam si. Bojim se.) »Mogoče…« ( V pasti bom in ne bom zmogel izpeljati ničesar.) »Sporočil vam bom…« (Ne vem, kaj čutim.)
S tako igro zadržani zbuja ustrezne občutke in sproži odzivno dramo:
– Občutek negotovosti. Odzivna drama zasliševalca: »Si jezen name?«
– Občutek sumničavosti. Odzivna drama zasliševalca: »Kaj sem naredil narobe?«
ïƒ Å½rtev (ubogi jaz). »Utrujen sen.« (Toliko naredim, pa me nihče ne vidi.) »Tak sem.« (Ne vem, kako naj dobim energijo.) »Na moč se trudim.« (Če se bom spremenil, me ne boš ljubil.) »Pusti to meni.« (Potrebuješ me. Potrebujem te.) »Ne skrbi zame.« (Potrebujem priznanje).
S tako igro žrtev zbuja ustrezne občutke in sproži odzivno dramo:
– Občutek krivde. Odzivna drama zasliševalca: »Hočeš me nadzirati.« Odzivna drama zasliševalca: »Samo nase misliš.«
Drame nadzora izvirajo iz strahu
Preseganje starih vzorcev. Opisani načini nadziranja energije koreninijo v našem izvirnem strahu iz otroštva, da brez vez s starši ne bomo mogli preživeti. Ko smo bili otroci, so bili starši tudi dejansko vir našega preživetja, in če smo potrebovali energijo, da bi se počutili varne, smo pač zaigrali tisto dramo nadzora, ki je bila videti najbolj uspešna. Sedaj pa vemo, da imamo na voljo kozmični vir energije in se nam zato ni več treba oklepati starega vzorca nadzora in preživetja.
Ko se povežemo s svojim notranjim virom in spremenimo dramo, ki je bila zasnovana na strahu, lahko zaživimo na višji vibracijski ravni. Tako ozaveščeni pa drame nadzora lahko spremenimo v pozitivne lastnosti.
Dramo nadzora ustvarijo starši. Drame običajno veliko lažje opazimo pri drugih, kot pa pri sebi. Neka ženska je, potem ko se je dobro seznanila z doslej obravnavanimi spoznanji nove duhovnosti, opazovala potek drame nadzora v prodajalni čevljev. Neka mati je kupovala čevlje svoji dveletni hčerki. Deklica, ki se je dolgočasila, je sitnarila: »Mami. Mami. Mami. Kakšne barve čevlje mi boš kupila?« Mati ji spet ni odgovorila.
Ženska, ki je vse to opazovala, je vedela, da bi se ji ta deklica, v kolikor ne bi vedela za drame nadzora, gotovo zdela prava nadloga. Tako pa si je močno zaželela reči tej materi: »Kaj ne vidite, da s svojim zadržanim vedenjem ustvarjate majhnega zasliševalca?«
Prevzem prepričanj staršev. Neka mati samohranilka, ki je bila zaposlena kot receptorka, si je zaželela, da bi imela več od življenja. Ob sanjarjenju si je postavila vprašanje: »Kako bi mogla postati finančno toliko neodvisna, da bi mogla živeti kje na deželi in učiti druge, kako postati samozadosten?« Razčlenila je svoje odnose s starši in odkrila, da je od njiju prevzela naslednja prepričanja:
»Včasih moraš delati tudi stvari, ki jih ne maraš.«
» Počakaj, boš že še zaživela.«
» Bodi pripravljena na tragedije.«
» Ni dovolj časa za vse.«
» Niti trenutka ne počivaj.«
» To mesto je dobro. Bolje, da ostaneš.«
Njeni starši so bili garači in so ji hoteli dobro, vendar so živeli brez strasti in radosti. Ogledala si je svoje življenjsko vprašanje o finančni neodvisnosti in življenju kje drugje. Ugotovila je, da ji prepričanja, ki jih je prevzela od staršev, ne bodo pomagala uresničiti teh sanj. Vedela je, da je določena strategija sicer pomembna, toda njuno življenje ji je nazorno kazalo, da pretirana previdnost ne vodi v izpolnjeno življenje.
Uvidela je tudi, da si sama enako prigovarja kot nekdaj starši, češ »kako dobro službo ima in naj jo zato obdrži«. Razen tega je samo zaustavljala svoje življenje (s privzetim prepričanjem »Počakaj, boš že še zaživela«) in odlašala. Njeno obnašanje je pretanjeno odslikavalo prepričanja iz zgodnjega otroštva.
Vzemite si čas za premislek. Morda bi kazalo, da tudi vi temeljito razmislite o naslednjih vprašanjih:
»Česa se je bala moja mati? Kako se je obnašala?«
»Česa se je bal oče? Kako se je obnašal?«
»Česa se bojim jaz? Kako se obnašam?«
»V čem se ujemam s svojima staršema?«
Preoblikovanje dram nadzora
Ko enkrat prepoznamo svoje »notranje središče«, lahko ozavestimo drame nadzora, ki jih v življenju igramo, s tem pa stare navade spremenimo v pozitivno moč oz. ravnanje. Oglejmo si nekaj konkretnih primerov:
Zastraševalec (v vlogi vodje). Ko zastraševalec vzpostavi stik s pravim virom svoje moči, začne uporabljati svoje voditeljske sposobnosti in začuti tudi več samospoštovanja. Postane bolj samozavesten, vendar ne da bi bil ošaben. Preprosto ima veliko več možnosti za uživanje v različnih izzivih, z vsem tem novim obnašanjem pa pridobi tudi večje sodelovanje drugih.
Nek starejši svetovalec za upravljanje je bil v času razčlenitve svojega življenja lastnik tovarne, ki jo je tudi vodil. Samokritično se je opisal kot »baraba pri krmilu«. V vsakem sporu je zmagal in je užival v svoji iluziji oblasti ter zastraševanja. Nato pa je bankrotiral in se ločil. Obe izkušnji sta ga ponižali in spoznal je, kako neuravnovešeno je od takrat dalje postalo njegovo življenje. Postal je svetovalec za upravljanje in ljudem pomaga uvideti, zakaj sprejemajo nekatere odločitve.
Pomaga jim tudi vzpostaviti stik z njihovo notranjo močjo. Prepoznal je svoje občutke, zaupa jim in dopušča, da ga modro vodijo. To ga je naposled osvobodilo tudi »izgnanstva«, ki si ga je bil pred tem sam vsilil.
Zasliševalec (v vlogi zagovornika). S spremembo svojega ravnanja zasliševalec lahko svoje nagnjenje do zasliševanja prevede v raziskovanje. Svoje do potankosti izdelane veščine za obvladovanje medsebojnih odnosov in sposobnost za ocenjevanje in presojanje drugih odslej uporablja bodisi kot učitelj, svetovalec ali odvetnik.
Neka starejša ženska, članica upravnega odbora velike mednarodne banke, je slovela po svojem nezgrešljivem, analitičnem stilu in sposobnosti, da je vedno opazila pomanjkljivosti. Vendar spoštovanje, ki so ji ga sicer izkazovali, ni moglo izpolniti čustvene praznine v njej. Njeno osebno življenje je bilo prazno in to jo je zelo mučilo. Nazadnje je hudo zbolela. Bila je prisiljena na novo ovrednotiti življenje. Kasneje se je posvetila študiju psihologije in ima sedaj zasebno prakso.
Zadržani (v vlogi neodvisnega misleca). Ko se zadržan človek osvobodi svoje potrebe, da bi vedno ostajal na obrobju dogajanja, lahko seže do svojih globokih notranjih intuitivnih pomagal, ki mu nato v življenje vnesejo modrost in ustvarjalnost. Po taki preobrazbi lahko postane duhovnik, zdravilec ali umetnik.
Neki duhovnik, ki se je dobesedno skrival za svojo prižnico, je znal zelo umetelno ločevati med seboj in svojimi farani. Njihova uničujoča ocena pa ga je tako pretresla, da se je zavedel svoje človeške narave. Tako ponižan ni več prenesel osamljenosti, ki so mu jo vsiljevala toga prepričanja. Po svojem preoblikovanju se je posvetil poučevanju teoloških ved na univerzi. Sprva pa je imel kar nekaj težav, saj se je še vedno videl v položaju »pridigarja«.
Žrtev (v vlogi reformatorja). Ko žrtev, ki se tudi dejansko počuti kot »ubogi jaz«, doživi pravo nego, podporo in enost, se zlahka poveže s svojim notranjim virom energije. Po taki preobrazbi lahko postane socialni delavec ali zdravilec. Neka ženska, ki je bila v otroštvu žrtev incesta in je pri petnajstih letih skušala narediti samomor, se je dolga leta zdravila, da bi odkrila vzrok svoje depresije. Potem ko je srečno prebrodila nekaj razmerij z zastraševalci, izgubila službo in izvedela, da je brat zbolel za aidsom, ni imela druge izbire, kot da se je predala višjemu razumevanju. Notranje ozdravljenje ji je pomagalo, da danes celo svetuje drugim, kako naj najdejo resnico v bolečini.
Preoblikovanje, ki so ga ljudje izkusili, je največkrat sprožilo na videz negativen dogodek, denimo, ločitev, bankrot ali bolezen. Njihovo trpljenje, zdravljenje in občutek poraženosti so bile bistvene prvine, ki so izzvale ustrezno zdravljenje, kajti vsi so bili pripravljeni prevzeti odgovornost za tisto, kar so se morali v življenju še naučiti.
Razčlenitev drame nadzora
Najpogosteje se postavlja vprašanje, kako bi se rešili svoje drame nadzora, in kaj naj bi storili. Na podlagi nekaterih izkustev lahko navedemo nekaj možnih rešitev. Ozavestimo svoje vedenje. V kolikor bi radi opustili star vzorec svojega obnašanja, moramo najprej prepoznati dramo nadzora, ki smo jo prevzeli v otroštvu. Bodimo pozorni na svoje vedenje, še posebej v trenutkih stres, ali tedaj ko se česa bojimo. Poglejte nekaj značilnih vprašanj, ki lahko pojasnijo vaše obnašanje in opredelijo dramo:
ïƒ Ste bojeviti, nestrpni, jezni in strašite ali gospodujete drugim? (Zelo značilno za dramo zastraševalca)
ïƒ Sumničite o drugih ali čutite, da vam ne posvečajo dovolj pozornosti? Jih zbadate, jim očitate ali jih zastrašujete? (značilno za dramo zasliševalca)
ïƒ Ohranjate razdaljo in igrate težko dosegljivega človeka? Se izogibate okoliščinam, v katerih bi se lahko razkrili, ker se pač bojite, da bi vas zato obsojali? (Značilno za dramo zadržanega)
ïƒ Se nenehno pritožujete in osredotočate na svoje probleme in s tem upate, da vam bodo ljudje kar sami pomagali? (Značilno za dramo žrtve)
Ugotovimo, katere vrste ljudi privabljamo. Predvsem kaže sprejeti nasvet, da se ne odzivamo na njihove drame. Bodimo torej pozorni na svoje vsakodnevne odnose in se pripravimo, da bomo po potrebi tudi izstopili iz igre. Poglejmo še nekaj značilnih vprašanj, ki lahko pojasnijo naše obnašanje, in sicer:
ïƒ Srečujete veliko ljudi, ki so zastraševalci? Če je tako, bržkone čutite, da nimate nadzora ali da ste nemočni. Morda jim skušate jemati energijo, ker tudi sami zastrašujete, kar pa, seveda, zbuja potrebo po tekmovanju. Če se počutite kot žrtev njihovega delovanja, se morda (napačno) odzivate tako, da opravičujete svojo nemoč in ne prevzemate odgovornosti za svoje življenje. V primeru, da vas kdo zastrašuje, morate prepoznati svoja čustva jeze ali krivice.
ïƒ Kako ste prisiljeni delovati v svojem življenju? Poiščite svoje najbolj pogoste obrambne stavke, ki naj vam bodo potem vodilo za védenje, da ste se pomaknili v držo žrtve. Neki mož v srednjih letih je povedal, da pri telefoniranju materi (zastraševalki) zmeraj začne razgovor s kako težavo, ki jo trenutno ima. Povsem nezavedno ji namreč želi vzbuditi občutek, da še vedno potrebuje njeno podporo in energijo. Misli namreč, da bi ga kritizirala, če bi ji povedal kaj dobrega o sebi, saj bi ga s tem hotela obdržati tam, kamor naj bi po njenem mnenju spadal.
ïƒ Vas čaka dolga vrsta žrtev, ki nestrpno pričakujejo, da vam bodo povedale svojo jokavo zgodbo? Morebiti ste začeli prevzemati več odgovornosti zase in so vam zato v opozorilo, da ne bi spet zdrsnili v obtoževanje. Morda ste negotovi, potrti ali prestrašeni, a ne morete prepoznati vira svojih občutkov. Zelo verjetno ste projicirali svoje občutke žrtve navzven. Nasvet, ki ga morebiti dajete prijatelju, zapletenemu v dramo žrtve, bi mogoče morali dati tudi sebi.
ïƒ Je v vašem življenju kak pomembnejši zastraševalec? Morda skrivate svoje občutke in mu ne poveste vse resnice o kaki stvari. Vprašajte se, kako mu jemljete energijo. Morda hočete, da bi sam opazil, česar nočete odkrito povedati. Ali pa se počutite neustrezni, a si vseeno prizadevate na videz, da vse obvladujete. Vprašati se morate, kako ste izgubili svojo povezavo s kozmičnim virom energije.
ïƒ Je kdo »zadržan do vas«? Morda težko navežete stik z njim, se vam izmika in je skrivnosten. Ali pa si želite stabilnega stika z njim in vas zanima vsaka njegova misel, poteza ali motiv. Mogoče ravnate z njim podobno, kot je ravnal eden od vaših staršev – zaslišujete ga in nadzirate. Morda se oklepa svoje skrivnosti, da bi se izognil občutku vdiranja vase ali pa zato, da mu ne bi bilo treba delovati?
Drame nadzora so prikrite strategije. Ne smemo pozabiti, da naši odzivi koreninijo v negotovosti iz otroštva. Zato moramo navezati stik s telesom in biti pozorni, ali morda otrpnemo ob kritiki in zasliševanju. Občutki togosti, hladu in strahu namreč potrjujejo, da tekmujemo za energijo in smo izgubili svoje središče. Velja poudariti, da so vse drame nadzora v svojem bistvu prikrite strategije za pridobivanje energije.
Če tako dramo ozavestimo na ta način, da pokažemo (»s prstom«) nanjo, takoj preneha tudi najbolj prikrito spletkarjenje za energijo. Tudi pregovorno vedno prevlada najboljša resnica. Potemtakem se mora tudi človek potruditi, da bo resničen in bolj pošten.
Imenovanje drame razkrije resnico. Seveda, ni nujno, da globlje razčlenjujemo vsako situacijo in skušamo prepoznati v človeku zasliševalca, ali da poskrbimo za kako drugo psihološko razlago. Imenovanje drame namreč pomeni sposobnost opaziti, da poteka boj za energijo, zaradi katerega se počutimo premagani, prestrašeni, nemočni, ali da smo obtičali. Imenovanje drame torej pomeni, da resnično prepoznamo svoje občutke in se na njihovi podlagi potem začnemo osvobajati.
Velja biti pozoren, kdaj skušamo koga prepričati, kdaj se skušamo le braniti, in kdaj se počutimo ogroženi ali krivi, ker nam nekdo nalaga odgovornost za svoje težave. Ko začutimo, da smo obtičali, otrpnili ali se zmedli, bijemo bitko za energijo in moč. Proces ozaveščanja nam tako omogoči izbiro, ali jo bomo bodisi nadaljevali ali pa preoblikovali.
Vedeti moramo, da bomo dramo nadzora stežka prepoznali, če se bomo prepuščali čustvom, ali pa bomo prestrašeni, saj je zelo pomembno, da razkrijemo resnico. Zato moramo vedno pošiljati ljubezen in razumevanje človeku, ki nas zapleta v dramo, in si ob tem tudi zaupati, da bomo prepoznali najprimernejši trenutek za njeno razkritje.
Nasveti za ustrezen dialog v drami nadzora. Sogovorniku v določeni drami nadzora se lahko uspešno zoperstavimo s pravilno postavljenimi odgovori ali vprašanji. Poglejmo nekaj primerov, in sicer v dialogu z:
ïƒ zastraševalci: »Zakaj si tako jezen? Bi rad, da se te bojim? Kaj želiš doseči s tem?«
ïƒ zasliševalci: »Všeč si mi, toda ko sem s tabo, se počutim kritiziranega. Te poleg tega še kaj muči?«
ïƒ zadržanimi: »Čutim, da se mi umikaš in si oddaljen. Kako se počutiš?«
ïƒ žrtvami (ubogimi jazi): » Zdi se mi, da bi me rad napravil odgovornega za vse, kar ti gre v življenju narobe. Mogoče ne misliš tako, toda zdi se, da bi mi rad(a) zbudil(a) občutke krivde.«
Ne smemo se bati ali sramovati, če se bomo sprva nerodno izražali. Spreminjamo namreč svoj življenjski vzorec in zato nam upravljanje z energijo sprva, seveda, ne bo šlo prav gladko od rok. Vprašanja,, o katerih se ljudje prerekajo, pa navadno poskušajo prikriti nekaj povsem drugega. Zato moramo vedno poskušati poiskati pravo resnico za zunanjim videzom.
Ljudje nam prinašajo sporočila. Bodimo pozorni na svojo energijo in ne pozabimo, da ima vsak človek, ki ga srečamo, neko sporočilo za nas, mi pa zanj. Če obtičimo v borbi in tekmovanju za energijo, ki nima zmagovalca, bomo tako sporočilo verjetno spregledali. Zato moramo, takoj ko imenujemo dramo in jo s tem razkrijemo, videti človeka povsem brez predsodkov in vnaprejšnjih sodb ter mu prostovoljno dajati energijo. Moč je pričakovati, da bo sogovornik tako našo potezo pravilno sprejel in nam bo potem energijo tudi vrnil.
Prisluhnimo namigom o tem, kaj se zares dogaja v dramah nadzora. Sredi najhujšega prepira je, denimo, neki zastraševalec zavpil: »Dovolj mi je teh ljudi. Naveličan sem, da me suvajo naokrog. Od otroštva dalje me kar naprej nekam porivajo.« To je sogovorniku, ki je hitro drsel v dramo žrtve, pomagalo uvideti, da se zastraševalec pravzaprav ne jezi nanj, saj gre za nekaj globljega in starejšega.
Pogovor je nadaljeval bolj odkrito in sočutno. Ker sta se dobro poznala, je lahko primerjal moč vplivov iz zgodnjega otroštva v njunem življenju.
Odsev v zrcalu ne laže. Ko bomo razmišljali o drami nadzora, v katero smo vpleteni, si moramo čimbolj nepristransko ogledati sebe in drugega človeka. Vprašati se velja: »V čem je podoben kateremu od naših staršev? Kako so naši odzivi podobni tistim iz ranega otroštva?« Morda vam bo v pomoč, če bomo tako srečanje na kratko opisali v svojem dnevniku in malce razmislili tudi o svojih občutkih. Naj nas situacija uči, nikoli ne smemo dogajanju samo soditi.
Navadno nas na drugih najbolj moti tisto, kar bi si morali ogledati pri sebi, vendar tega nočemo storiti. Kazanje s prstom je namreč zanesljiv znak, da obtožujemo, namesto da bi poskušali razumeti. Neki svetovalec za organizacijski razvoj je dejal: »Neznansko me je jezil preddelavec, ki je nenehno obtoževal zaposlene, da so neumni, namesto da bi uvidel, da se je situacija porodila iz pomanjkanja komunikacije. Nato sem spoznal, da tudi sam enako ravnam z enim od svojih sodelavcev – potiho sem ga zmerjal in nisem poiskal globljih vzrokov.
»Kazanje s prstom ne imenuje resnice, zato ničesar ne razreši, energija pa se pri tem samo izgublja. Precej bolje je, da si postavite naslednja vprašanja:
»Kaj moram spoznati v tej drami nadzora?«
»Bi moral(a) na začetku srečanja določiti jasnejše meje?«
»Jemljem stvari osebno, čeprav sploh ne gre zame?«
»Skušam izkoristiti šibkost, ki jo prepoznam v drugih ljudeh?«
Včasih je treba zapustiti prizorišče. Žrtev (ubogi jaz), denimo, se navadno ujame v dramo z zastraševalcem ali zasliševalcem. Nenehno nekaj pojasnjuje, prepričuje in se brani. Če se boste kdaj znašli v podobni situaciji, bodite pozorni, koliko časa porabite za prepričevanje. Ko boste enkrat opustili potrebo po takem pridobivanju energije, se boste zlahka uprli skušnjavi po prepričevanju in boste preprosto odšli.
Poiščimo boljše načine. Zastraševalca zasvaja naval adrenalina, ki ga začuti ob morebitni zmagi. Namesto tega se raje vprašajte: »Česa si najbolj želim? Je to pravi način, na katerega lahko dobim, kar bi rad(a)?« Bodite prožni in odprti, ne trudite se, da bi vse obvladali. Morda vam bo sodelovanje prineslo precej več koristi, kot izsiljena rešitev.
Učimo se na podlagi svojega ravnanja. Zasliševalci se ujamejo v iluzijo, da imajo vedno prav. Če ste morda taki, si poskusite ogledati položaj tudi iz drugega zornega kota. Vprašajte se: »Kaj bi se lahko naučil(a)?« Spregovorite o svojih resničnih občutkih in se potrudite dobiti energijo, ne da bi priganjali ljudi, ki se nato morajo umikati.
Ne umikajmo se težavam. Zadržani obtičijo v želji, da bi prikrili svoje strahove, dvome o sebi in zmedo. Če morda spadate mednje, prosite svoje središče za pomoč. Priznajte si, če vam nekaj ni jasno. Vprašajte se: »Kakšno podporo potrebujem sedaj? Kaj čutim?« Pripravljeni moramo biti, da problemom stopimo tudi naproti.
Izkušnje z dramami nadzora
Izkušnje agentke z nepremičninami. Ko se je neka agentka za prodajo in nakup nepremičnin na delavnici o duhovnosti seznanila z dramami nadzora, se je odločila spremeniti svoje navade. Njena odločitev je bila močna izjava namere, ki je sčasoma privabila priložnosti za opuščanje njenega vzorca ravnanja. Nekaj mesecev kasneje je doživela srečanji s težavnima človekoma, ki sta jo spominjala na njeno oblastno mater.
Čedalje bolj se je zavedala, da bi navadno poskusila pridobiti energijo z dramo upravičene žrtve. Vendar je obe srečanji prepoznala kot dobro priložnost, v katerih se lahko reši starih navad. V najbolj konfliktnem srečanju se je nato znašla na mrtvi točki z odjemalcem, ki se sploh ni hotela pogajati o postavljeni ceni. Postajal je čedalje bojevitejši, čeprav ga je sprva uspešno obvladovala z opravičevanjem. Pojasnjevala mu je, kako trdo dela in se trudi (biti »ubogi jaz«). Položaj si je s tem samo še poslabšala.
Kmalu se je povsem osredotočila na dokazovanje, da ima prav. Na tej točki je tako že pozabila na svoj cilj – prodati hišo. Ujela se je v vzorec iz otroštva in dopustila odjemalcu, ki je bil oblasten tako kot njena mati, da jo je celo hudo kritiziral. Potrebno energijo si je torej poskušala pridobiti z dramo žrtve. Prvič se ji je tudi dogodilo, da je začutila hudo izčrpanost. Zato je pogajanje za nekaj časa prekinila, nakar je vsak dan zavestno kopičila energijo.
Spomnila se je nasveta, da se je drame nadzora moč osvoboditi tako, da jo imenuješ, to je, da jo razkriješ in s tem razgališ položaj. Odločila se je za povsem drugačno taktiko in obnašanje in je poklicala odjemalca. Ni potlačila svojih občutkov in mu je kar odkrito povedala, da sploh ne ve, kaj naj naredi, saj čuti, da jo je vse doslej samo kritiziral.
Rekla mu je, da se je kljub visoki ceni zelo potrudila, razumela pa je tudi, zakaj cene noče znižati. Ker je zmogla razkriti svoje težave, sta se začela nato pogovarjati o različnih možnostih nadaljnjega dela. Ko je odjemalec začel s svojimi zasliševalskimi pripombami, je zelo težko ohranjala svojo zbranost, ne da bi zopet zdrsnila v položaj žrtve in se odzvala na njegovo dramo zastraševalca oz. zasliševalca.
Razumsko je vedela, da je pod velikim pritiskom in mora hišo prodati. Vendar je skušal nadzirati položaj in velikokrat se je zalotila, kako je otrpnila. Najbolj pa jo je hromila misel, da hiše ne zna prodati. Bila je prepričana, da je krivda na njeni strani. Nato pa se je trdno odločila, da se ne bo več čutila krive, ker ne rešuje odjemalčevih »problemov«. Ugotovila je, da se loteva stvari, ki nimajo z njo nič opraviti.
Kakšno olajšanje je s tem začutila. Prizadevanje, da bi rešila tuj problem, je bilo namreč preigravanje njene vloge iz ranega otroštva, ko je morala skrbeti za moteno mater. Opustila je potrebo po občutku, da obvladuje položaj, ki pa ga sploh ni bilo treba obvladovati. Spoznala je, da prodaja ni na smrt pomembna in rezultat ji ni bil več osebno pomemben. Po daljšem pogajanju je nato hišo, v obojestransko zadovoljstvo, vendarle prodala.
Delujoča načela v dramah nadzora. Na primeru agentke z nepremičninami glede razčlenitve in preoblikovanja njene drame nadzora poglejmo poglavitna delujoča načela, na katera največkrat naletimo v dramah nadzora, in sicer:
ïƒ Odnosi s starši odsevajo v drugih odnosih. Ko si ogledate in ocenite ravnanje svojih staršev, vam bo to pomagalo bolje razumeti, da se stare drame ponavljajo. V prejšnjem primeru agentko to ni zanimalo dokler ni opazila, da se v srečanju z odjemalcem ni lotila tudi svoje drame nadzora. Z njo je tako dobila neposreden nauk. Ko je prepoznala dinamiko prehajanja v razpoloženje žrtve je lahko razumela, da jo je ta drama dobro izurila za delo agentke z nepremičninami.
ïƒ Vsaka situacija prinaša sporočila. Ker se je ta agentka bolj posvetila svojemu trenutnemu vprašanju o vplivu staršev, ji je naključje pripeljalo odjemalca, ki je odločilno odslikaval njena notranja prepričanja in sodbe o sebi.
ïƒ Telo nam daje namige. Spoznala je, da mora biti pozorna na intuitivne in telesne občutke neugodja. Povedali so ji namreč, kdaj drsi v odzivno vedenje. Bolj ko je zaupala lastnim vtisom, prej je tak občutek lahko opustila.
ïƒ Povejmo resnico za vsako ceno. Ugotovila je, da mora ubesediti svoje neugodje in ga na primeren način izraziti tudi drugim, čeprav ni vedela, ali bo našla prave besede. Če naj opustimo neko prikrito vedenje, se moramo naučiti tudi prijaznega soočanja in sporazumevanja.
ïƒ Prosimo za pomoč. Uvidela je, da rešitev položaja ni odvisna le od nje. Razkrila in ozavestila je celotno situacijo. Odkrito je spregovorila z odjemalcem in ga s tem vključila v rešitev. Ugotovila je, da je odgovorna samo zase. Sploh ji ni treba priskrbeti vseh odgovorov, v kar je bila prej preveč prepričana.
ïƒ Pridobimo si širši pogled. Natančno si je ogledala svoje starše in s tem pridobila tudi nadaljnja spoznanja. Priznala si je: »Nekatere moje zaznave so tičale tako globoko, da sem rabila kar nekaj časa, da sem jih naposled odkrila.«
Ozaveščanje drame nadzora. Življenje je torej potrjevanje, ne pa nek končen rezultat. Zelo pomembno je, da sprejmemo sebe in druge take, kot tudi dejansko smo. Čeprav nam mogoče nekateri sploh ne ugajajo, ali pa nam ni po volji njihovo vedenje, se moramo zavedati, da gre v življenju zlasti za izkustvo in združevanje v ljubečo enost. Obtoževanje, sojenje in primerjanje z »napredkom« ali s stopnjo razsvetljenosti drugih, nam tako prav nič ne koristi. Pri osvobajanju drame nadzora, se velja tega dobro zavedati, vendar kaže pri tem ohraniti tudi nekaj smisla za humor.
Ko si prizadevate ozavestiti določeno dramo nadzora, ne smete pozabiti, da je ustrezna informacija orodje za preoblikovanje, ne pa orožje , ki bi ga lahko uporabili za svoje obnašanje. Zavedajte se, da boste dramo nadzora veliko lažje opazili pri drugih kot pri sebi. Če ste jezni, potrti, osamljeni, imate občutek, da se vam godi krivica, ali pa se zapirate pred svetom, ste gotovo zdrseli v stare vzorce iz svojega otroštva.
Ko enkrat zares začutite, da imate odprto srce in lahko mirno sprejmete vse, kar se vam dogaja, ste gotovo povezani s svojim središčem in pravo energijo. Če pa morda o tem dvomite, kaže globoko vdihniti in poiskati tudi morebitno smešno plat dogajanja. Skratka, velja se truditi in s tem višati energijsko raven.
Povzetek spoznanja o razjasnitvi preteklosti
To spoznanje je ozaveščanje trenutkov, v katerih izgubljamo svojo notranjo vez s kozmično energijo. Pogosto odkrivamo, da se v takih trenutkih zatekamo k osebnim (in nezavednim) metodam manipuliranja z ljudmi in jim jemljemo energijo. Manipuliranje z ljudmi je lahko nasilno ali pasivno.
Naravnanost žrtve (ubogega jaza) je najbolj pasivna: vedno vidi negativni vidik dogajanja, išče pomoč, opisuje dogodke tako, da zbuja krivdo in jih s tem prisiljuje, da ji posvečajo pozornost in dajejo energijo. Manj pasivna je prikrita strategija zadržanega človeka: nejasno odgovarja na vprašanja, ne sprejema obveznosti, v ljudeh si prizadeva zbujati zanimanje in željo, da bi ga razumeli. Tako pridobi pozornost in s tem tudi energijo.
Metoda kritike pri zasliševalcih je nasilna: vedno iščejo napake v početju drugih, vedno hočejo nadzirati. Če ujamejo ljudi na napaki, se zmedejo, postanejo pretirano oprezni, prične jih skrbeti, kaj si mislimo o njih. Vedno nas opazujejo s kotičkom očesa. Tako jim povzročamo pozornost in jim dajemo energijo. Precej bolj nasilen je slog zastraševalca. Daje videz neobvladanosti, podvržen je nenadnim izbruhom, nevaren je in bojevit. Ljudje se ga bojijo in so pozorni nanj, on pa s tem pridobiva energijo.
Privzeto metodo zelo radi ponavljamo v vseh srečanjih z ljudmi. Z njimi oblikujemo vse, kar se nam dogaja. Imenujemo jih »drame nadzora«, so pa ponavljajoči se vzorci, ki izzivajo enake življenjske situacije. Ko tako dramo ozavestimo, pa se lahko zavemo, kdaj zdrsnemo vanjo in ohranimo močnejši stik s svojo notranjo energijo.
Razčlenitev vplivov zgodnjega otroštva razkriva kal in razvoj teh dram. Če staršem odpustimo, uvidimo globlje razloge življenja z njimi. Naše življenjsko vprašanje izvira iz močnih plasti staršev in njihovih neizpolnjenih razvojnih načrtov. Ko ga prepoznamo, lahko izpolnjujemo svoje »poslanstvo« na tem svetu.
mag. Janez Å ček
julij 20, 2011 6:53 dopoldne | 
Subscribe