VIÅ NJE

Zaradi svoje barve in leska so višnje bolj vabljive od češenj. A kakšno bridko razočaranje, kisle, kisle. Ne gredo nam po grlu. Če smo iskreni, ne uživamo radi presnih, surovih višenj. Povsem druga zgodba pa je višnjeva marmelada ali sok in kompot.
Pa sladice z višnjami! Vrhunski okus, ki mu ni para.

Višnje so kisle, grenke a tudi zdrave. Ena skledica svežih višenj pokrije 40 % dnevnih potreb po vitaminu A, 26 % dnevnih potreb po vitaminu C, 2 % dnevnih potreb po kalciju, 3 % dnevnih potreb po železu in 10 % dnevnih potreb po topnih vlakninah. Vsebujejo veliko bakra in cinka, ki delujeta vzajemno in vplivata na imunski sistem in preprečujeta izpadanje las. Višnje so bogate tudi, ker vsebujejo antocianska barvila, ki so zavezniki v boju proti nastanku prostih radikalov. Ta barvila so naravni zaveznik višenj samih. Dajejo jim barvo in jih ščitijo pred sončnimi žarki.

Višnje spodbujajo izločanje sečne kisline iz telesa, zato so dobrodošle pri revmatičnih težavah. Izboljšujejo kri, pospešujejo prebavo in delujejo čistilno na ledvice in jetra. Å e ena dobra novica: utrjujejo vezivno tkivo, zato naša koža ne bo mlahava, temveč napeta.

Poudariti moramo, da višnje zorijo samo na drevesu, torej pred obiranjem počakajmo, da postanejo skoraj črne. Obirajmo jih postopoma. V hladilniku se ohranijo kak teden.

Višnje, ki dozorijo na Primorskem, so bolj sladke od celinskih. Sorta »maraska«, doma iz Dalmacije, je svetovno znana sorta višenj, ponaša se z odlično aromo, ki jo najdemo v istoimenskemu likerju. Priprave tega pa se lahko lotimo tudi sami. Potrebujemo dobro žganje, sladkor, nekaj nageljnovih žbic in višnje. Sladkor, višnje in nageljnove žbice zmešamo, razporedimo v kozarce za vlaganje in pustimo stati en dan. Naslednji dan prilijemo dobro žganje, zapremo in pustimo stati tri tedne.

Višnje so zelo hvaležne za konzerviranje. Zlahka se ločijo od pecljev. Če smo opremljeni s strojčkom za izkoščičenje češenj, bomo osnovno pripravo višenj hitro opravili. Če jih bomo shranili v skrinjo, jih zavarimo v vrečke. Če jih bomo vkuhali v marmelado, sok ali kompot, jih vkuhamo z malo več sladkorja, da bo šlo bolj v slast. Menda je za še bolj izostren okus dobro dodati nekaj strtih višnjevih pešk. Poizkusimo! Svoje čase smo izkoščičene višnje odcedili, jih malce stisnili in iz prestreženega soka skuhali sirup, iz višenj pa pripravili marmelado. Ker je vsebovala manj vode, se je tudi kuhala manj časa. Danes, ko čas zgoščevanja marmelad skrajšamo z dodatkom pekina ali alge agar agar, to ni potrebno.

Za posladek si pripravimo amareno, presni višnjev sirup. Pripravimo je več, kot nameravamo, ker je shranek pregrešno dober. Potrebujemo kozarec, ki ga napolnimo s plastjo višenj, posujemo s plastjo sladkorja, sledi plast višenj, pa spet sladkorja. To ponavljamo tako dolgo, da napolnimo kozarec. Dobro zapremo in postavimo na sonce, kjer naj nase srka sončne žarke kake tri tedne oziroma tako dolgo, da se ves sladkor stopi. Shranimo na suho in temno mesto ter uporabljamo kot preliv za puding, jogurt, sladoled ali peciva. Zamešamo v malo vode in dobimo domačo aromatizirano vodo.

GOSTA VIÅ NJEVA OMAKA
Z VANILJEVIM SLADOLEDOM

300 g višenj
5 žlic riževega sirupa ali 3 žlice agavinega sirupa
¼ žličke cimeta v prahu
1 žlička drobno naribane limonine lupine
3 žličke jedilnega škroba
4 dl vaniljevega sladoleda
4 prihranjene višnje

Višnje operemo in izkoščičimo. V posodi segrejemo rižev sirup, dodamo cimet, drobno naribano limonino lupinico in zavremo. Kuhamo tri minute in dodamo v 1 dl hladne vode razmešan jedilni škrob (gustin). Na nižji temperaturi vse skupaj kuhamo približno pet minut.

Gosto višnjevo omako nalijemo v štiri skodelice in pustimo, da se ohladi. Prekrijemo s kepico ali dvema vaniljevega sladoleda. Å tiri prihranjene višnje pomočimo v tekoči med ali drugo tekoče sladilo in jih položimo na sladoled. Sladico postrežemo.

Z višnjevo omako sladoled lahko tudi prelijemo. V tem primeru ga ne ohladimo do hladnega, da lažje teče. Višnjeva omaka je odlična popestritev pudinga ali jogurta.
Če imamo na voljo višnjev kompot, ga le zavremo in zgostimo z jedilnim škrobom.

VIÅ NJEV KOLAČ
Z AJDOVO MOKO

150 g masla ali margarine
4 rumenjaki
250 g rjavega sladkorja
4 beljaki
200 g mletih mandljev ali orehov
1 dl mleka ali vode
150 g ajdove moke
1 žlička sode bikarbone
1 kg višenj
sladkor v prahu za posip

Pekač v velikosti približno 20 x 30 cm, obložimo s papirjem za peko ali namastimo z maslom.

Maslo, ogreto na sobno temperaturo, penasto stepemo. Med stepanjem postopno vmešamo rumenjake in sladkor. Iz beljakov stepemo sneg, ki ga previdno vmešamo v zmes. Med vmešavanjem dodamo žlico ali dve moke, da se zmes ne sesiri. Vmešamo mleko. Moko zmešamo s sodo bikarbono in mandlji. Vmešamo v nastalo maso in razporedimo po modelu. Za lepši videz po želji potresemo s 50 g nalistanih mandljev. Pečemo v predhodno ogreti pečici pri 200°C od 30 do 35 min. Pečen kolač ohladimo v modelu. Ohlajenega posujemo s sladkorjem v prahu.
Kolač je zelo rahel, zanimivega okusa in barve. Če vas značilen priokus ajdove moke moti, poskusite s koruzno ali pirino moko. Ko višenj zmanjka, je na vrsti drugo sadje.

BLAGODEJNI UÄŒINKI OLIVNEGA OLJA

Raziskava, v kateri so francoski raziskovalci iz Bordeauxa ugotovili, da imajo starejši ljudje, ki uživajo olivno olje, manjše možnosti, da jih prizadene kap, kajpak ni nič novega ali posebnega. Zgodovina pridobivanja in uporabe olivnega olja sega v obdobje približno 4000 let pred našim štetjem, v čase zgodnje minojske kulture, po nekaterih podatkih pa še dlje, saj naj bi bili olivno olje v osrednji Turčiji pridobivali že okoli leta 6000 pred našim štetjem.

V stoletjih, ki so sledila, se je uporaba olivnega olja razširila po celotnem Sredozemlju in si je posebno mesto v kulturah tega okolja dokončno utrdila v starem rimskem cesarstvu. V tem dolgem obdobju so se nakopičili številni podatki o blagodejnih učinkih olivnega olja, ki so jih mnogo kasneje potrdile tudi sodobne raziskave. Blagodejne učinke olivnega olja pripisujejo številnim učinkovinam. Med najbolj pomembnimi naj bi bile nenasičene maščobne kisline, toda ustrezno izdelano olivno olje vsebuje tudi številne antioksidante in še nekatere spojine, za katere ni povsem znano, ali blagodejno delujejo povsem same ali pa je njihov dobrodelni učinek treba pripisati celoti. A ne glede na podrobnosti blagodejnega delovanja učinkovin v ustrezno izdelanem olivnem olju se zastavlja vprašanje, zakaj se v razvitih državah, ki so na področju prehranjevanja skoraj do brezumja obremenjene z različnimi dietami, znova in znova pojavljajo podobne raziskave? Ali zahodnjaki dvomijo o učinkovitosti diet?

Po poskusu znanega angleškega ekscentričnega zdravnika Hugha MacDonalda Sinclairja iz sredine prejšnjega stoletja bi tudi največji dvomljivci o pomembnem vplivu prehranjevanja na zdravje morali molčati. Za Sinclairja trdijo, da je izumil pojem civilizacijskih bolezni, med katere je v prvi vrsti štel poapnenje arterij. Prepričan je bil, da civilizacijske bolezni povzroča neustrezna prehrana, pri čemer je osrednjo pozornost posvečal maščobam. Prepričan je bil, da obstaja skupina maščobnih kislin, brez katerih se nam zdravje slabša. Največjo slavo si je nemara pridobil s preučevanjem Inuitov. Ti prastari prebivalci severa so se tradicionalno hranili s hrano, za katero bi Evropejci prisegli, da je sestavljena zgolj iz maščob. S tem se je sicer načeloma strinjal tudi Sinclair, a Evropejce je opozoril, da obstajajo pomembne razlike med maščobami. Vrsta maščob, s katerimi so se pretežno hranili Inuiti, sodi v skupino nenasičenih maščob. Sinclair je opazil, da Inuiti navkljub navidezno mastni hrani ne poznajo bolezni, kakršni sta srčna in možganska kap. Leta 1979 je Sinclair na sebi opravil tako imenovani inuitski poskus. Sto dni je užival zgolj ribe, tjulnjevino in vodo. Med poskusom se je vsak dan zbadal v kožo in meril čas, ki so ga kapljice krvi potrebovale za strjevanje. Dlje ko je poskus trajal, več časa je potrebovala kri za tvorbo krvnih strdkov. Na koncu poskusa se je čas strjevanja krvi iz začetnih treh minut podaljšal na štirideset minut! Sinclair je tako neposredno pokazal, da stalno prehranjevanje zgolj z določenimi vrstami maščob znižuje zmožnost krvi za tvorbo strdkov in s tem učinkovito zmanjšuje tveganje za srčno kap.

Toda Sinclairjev poskus so v razvitih državah očitno razumeli drugače, kot si je želel. Način prehranjevanja se ni pomembneje spremenil. Uporaba nasičenih maščob živalskega izvora je resda upadla. Nadomestila so jih rastlinska olja. Toda celotno prehranjevanje se ni bistveno spremenilo. Zgodilo pa se je nekaj drugega. Farmacevtske tovarne so tudi na osnovi Sinclairjevih spoznanj razvile učinkovino, ki ima na videz podobne učinke kot inuitska dieta. Pridobili so statine, ki, preprosto povedano, zmanjšujejo vpliv tako imenovanih za telo slabih maščob in spodbujajo vpliv za telo dobrih maščob. Razvoj tovrstnih zdravil je prebivalce zahodnih kultur utrdil v prepričanju, da lahko živijo, kakor hočejo, saj vendar obstajajo zdravila, ki odpravljajo vse zdravstvene stranpoti življenja v razvitih okoljih. Če takšna zdravila še ne obstajajo, pa jih bodo znanstveniki nekoč že odkrili. To zmoto plačujejo razviti z vedno večjim bremenom smrti zaradi civilizacijskih bolezni in z vedno večjimi stroški za njihovo zdravljenje.

Sinclair je kajpak na zelo skrajen način pokazal, da je z dieto mogoče vplivati na zdravje zgolj tako, da bistveno in trajno spremenimo svoje navade oziroma način življenja. Sama zase prav nobenega dieta ni nič bolj zdravilna kot navadna voda. Enako velja za ustrezno izdelano olivno olje. Ponavljajoče se raziskave in trditve, da je uporaba tega olja zdravilna, zgolj navajajo k sklepu, da ga je treba uporabljati prav v enakem pomenu, kot smo se naučili uporabljati sodobna zdravila. To je seveda zmotno. Ustrezno izdelano olivno olje bo krepilo zdravje zgolj takrat, ko ga ne bomo uporabljali le kot blažilo za nezdrav način življenja.

Olivno olje

Starejši ljudje, ki uživajo olivno olje, imajo manj možnosti, da jih zadene kap, to je pokazala raziskava francoskega inštituta za zdravstvene in medicinske raziskave iz Bordeauxa, ki so jo objavili v ZDA. Å tudija je zajela 7625 oseb, starih 65 let in več. Raziskovalci so ugotovili, da imajo osebe, ki pri prehrani intenzivno uporabljajo olivno olje, v primerjavi s tistimi, ki olivnega olja sploh ne uporabljajo, za 41 odstotkov manj možnosti, da jih zadane kap.

x x x

Injekcije steroidov v sklepe pri revmatoidnem artritisu

Revmatoidni artritis pogosto usodno vpliva na kvaliteto življenja bolnikov. Ne glede na sodobna zdravila, med katerimi so tudi biološka, je lahko okvara vseh sklepov tako huda, da bolnikom povsem onemogoči gibanje ali uporabo prstov na rokah. V nekaterih klinikah po svetu so to težavo odpravljali z injekcijami steroidov v sklepe. Mnenja o taki vrsti zdravljenja pa so bila različna. Ena večjih raziskav, ki se je ukvarjala z vprašanjem o koristnosti takih injekcij, je pokazala, da injekcije steroidov v majhne in velike sklepe zagotavljajo hitro in dolgotrajno obvladovanje vnetja pri bolnikih z revmatoidnim artritisom, ki prejemajo sistemska temeljna zdravila. Rezultati raziskave so bili tako spodbudni, da raziskovalci priporočajo bolj pogosto tovrstno zdravljenje. Po njihovem mnenju bi ga morali uporabljati ne zgolj za velike, temveč tudi za majhne sklepe.

x x x

Opozorilo ob visokih temperaturah

Ponovno smo v obdobju, ko dnevne temperature ob visoki vlažnosti zraka lahko presegajo tudi trideset stopinj Celzija. Tako visoke temperature so lahko nevarne. Posebno so ogroženi otroci do 4. leta, starostniki, kronični bolniki, ljudje s čezmerno telesno težo, duševni bolniki in ljudje, ki delajo na prostem. Evropski zdravniki opozarjajo, da se težavam lahko izognemo z izogibanjem soncu (zunanje telesne aktivnosti naj bodo omejene na jutranje in večerne ure) in z uživanjem dovolj velikih količin vode. Stopnjo pomanjkanja tekočin najbolje zaznamo z občutkom za žejo in s pogostostjo uriniranja. Posebno pozorni moramo biti na ogrožene skupine ljudi. Zaradi ponavljajočih se tragičnih nesreč v preteklosti ponovno opozarjajo, da ne smemo nikoli nikogar puščati v zaprtem, parkiranem avtomobilu.

x x x

Vsebnost cvetnega prahu v zraku v juniju

V nižinskih predelih Slovenije je obremenjenost zraka s cvetnim prahom pravega kostanja visoka, s cvetnim prahom trav pa nizka do srednje visoka. Obremenjenost s cvetnim prahom trav je nekoliko večja v višje ležečih predelih. V zraku so tudi posamezna zrna trpotca, lipe, ligustra in večje količine koprive. V Primorju je nizka do srednje visoka obremenjenost zraka s cvetnim prahom koprivovk (krišina in kopriva) ter nizka s cvetnim prahom trav in trpotca. V zraku so tudi posamezna zrna ligustra in metlikovk. Vsi, ki trpijo zaradi alergije na cvetni prah, lahko preverijo svoje simptome v spletnem Dnevniku cvetnega prahu. Program najdete na spletnih straneh Inštituta za varovanje zdravja RS, prikaže pa vam, katere vrste alergogenega cvetnega prahu so prisotne v zraku na območju, na katerem se v določenem času nahajate. Program ne nadomešča alergološkega testiranja, ki ga opravi zdravnik, je pa v podporo pri samoopazovanju in za preventivno ukrepanje.

NAJ VAS RIBEZ OKREPI

Ribez je v ljudskem zdravilstvu znan kot sadje, ki krepi organizem po naporih, prestani bolezni ali ob starostni onemoglosti, obenem organizem očisti škodljivih snovi, predvsem sečne kisline. Plodovi in sok ribeza so koristni za ledvične bolnike, pri krčih in bolečinah v prebavilih, s čajem pa so lajšali tudi tegobe, ki jih povzročata revma in putika. S tem pa seznam dobrih lastnosti ribeza še zdaleč ni končan.

Črni ribez je bolj trpek

Te dni nas že vabijo prvi plodovi rdečega, črnega in tudi belega ribeza. Ribez (Ribes rebrum) so uporabljali že stari Grki in Rimljani, šele ob koncu 15. stoletja so ga odkrili tudi na evropskih dvorih, zrasli so jim prvi umetno vzgojeni grmi. Najprej je bil le kulinarična specialiteta, kmalu pa so iz njega že izdelovali zdravilne sirupe in jih uporabljali predvsem zoper skorbut. Načrtno gojenje ribeza se je začelo v 17. stoletju v Belgiji ter v severni Franciji. Ribez najbolje uspeva tam, kjer so poletja vroča in vlažna, zime pa mrzle.

Ribez je kisel, mnogim celo preveč kisel, zato si ga sladijo z medom ali s sladkorjem. Kisel je zaradi velike vsebnosti vitamina C. Ljudem, ki imajo težave s prevelikim izločanjem želodčne kisline in jih pogosto daje zgaga, zdravniki uživanje ribeza odsvetujejo. 100 g ribeza vsebuje 56 kcal (234 kJ), v tej količini pa je 13,8 % ogljikovih hidratov, 4,3 % vlaknin in 1,4 % proteinov. Od vitaminov in mineralov je najpomembnejši visok odstotek vitamina C (41 %) in vitamina K (11 %). Od organskih kislin vsebuje jabolčno kislino, citronsko kislino in pektin invertin. Ker je ribez dober izvor vitamina K, krepi kosti in srčno-žilni sistem, aktivira osteokalcin, ki pomaga pri vgradnji kalcija v kosti in uravnava sposobnost pravilnega redčenja krvi.

Ribez je tudi v ljudskem zdravilstvu znan kot sadje, ki spodbuja apetit, krepi organizem po naporih, prestani bolezni ali ob starostni onemoglosti, obenem pa organizem očisti škodljivih snovi, predvsem sečne kisline. Plodovi in sok ribeza so koristni za ledvične bolnike, pri krčih in bolečinah v prebavilih, s čajem pa so lajšali tudi tegobe, ki jih povzročata revma in putika. Ribez ugodno vpliva na normalizacijo in stabilizacijo krvnega pritiska, še posebno ga priporočajo slabokrvnim. Ribezov sok ali čaj priporočajo pri krvavečih dlesnih in razširjenih venah. Vlaknine v svežih jagodah ribeza pospešujejo delovanje črevesja, kot domala vse jagodičevje pa ribez varuje tudi pred razdiralnim delovanjem prostih radikalov, saj deluje antioksidativno.

Čaj iz listov črnega ali rdečega ribeza priporočajo pri vodenici, oviranem mokrenju, driski, kolikah, pri obolenjih jeter, migreni, kašlju, pa tudi kot preventivno sredstvo proti nastajanju peska v sečilih.

Ribezov čaj pripravimo tako, da dva ščepca posušenih in zdrobljenih ribezovih listov prelijemo z 2 dcl vroče vode, počakamo nekaj minut, nato pa precedimo in spijemo. Čaj si lahko pripravimo tudi iz posušenih jagod rdečega ribeza: tri žličke jagod damo v skodelico vrele vode in namakamo približno 4 ure. Odcedimo in popijemo kozarček štirikrat na dan, pred jedjo. Za krepitev organizma in dvig odpornosti zmešamo tri enake dele listov črnega ribeza, pehtrana in jagodnjaka. Čajno žličko mešanice prelijemo s skodelico vrele vode in pustimo stati deset minut.

Ribez ohrani večino svojih zdravilnih lastnosti, tudi če ga uporabimo za sirup, vino, liker, kis in še kako.