V »knjigi življenja« starih Indijancev je bilo zapisano, da se dolžina življenja podaljšuje, če vsakodnevno v svojo prehrano vključujemo med in mleko. Med je resnično svet v malem; ne samo da je odličen vir energije, mineralnih snovi in da omogoča boljše izkoriščanje drugih snovi iz hrane, je še veliko več. Je povsem naravno živilo, ki ne potrebuje postopkov predelave, da postane uporabno, prav tako svoje lastnosti ohrani brez dodatkov konzervansov.
Med proizvajajo čebele
Med proizvajajo čebele. Na rastlinah nabirajo nektar ali medičino, ki jo izločajo rastline v nektarjih ali pa pobirajo mano. Mana je izloček posebnih žuželk, ki sesajo rastlinski sok, izločajo pa sladko tekočino, ki jo poberejo čebele. Tako glede na izvor ločimo med iz nektarja in med iz mane. Med iz nektarja je svetlejše barve, med iz mane pa temnejše.
Čebele osnovno surovino v medenem želodčku prinesejo v panj, jo obdelajo, zgostijo, dodajo izločke svojih žlez in shranjujejo v satju. Osnovna surovina medu v veliki meri vsebuje sestavljene sladkorje, predvsem saharozo. Čebele ji dodajajo encime iz svojih žlez, ki sestavljene sladkorje razgrajujejo do glukoze in fruktoze, ki sta enostavna sladkorja, zato ju naš organizem lahko takoj uporabi kot vir energije. To je tudi vzrok, da je med boljši vir energije kot konzumni sladkor. Med tako vsebuje največ fruktoze, nekaj manj glukoze in malo saharoze, v manjši meri pa lahko med iz mane vsebuje tudi polisaharide. Razmerje sladkorjev je odvisno od vrste medu pa tudi od učinkovitosti encimov. Ker je fruktoza bolje topna v vodi kot glukoza, med z več fruktoze počasneje kristalizira, tisti z več glukoze pa hitreje. Tako bo med iz nektarja kristaliziral veliko prej kot npr. akacijev. Če vam je med kristaliziral, nikar ne bodite nejevoljni. Lahko ste prepričani, da ste kupili naraven, kakovosten med. Kristalizacija medu je namreč popolnoma naraven pojav, ki se pri medu zgodi prej ali slej in ne povzroča nobenih kemičnih sprememb medu in ne vpliva na njegovo kakovost.
Kristaliziran med lahko utekočinimo v vodni kopeli, s tem da temperatura medu ne sme presegati več kot 40 °C. V nasprotnem primeru se bodo v medu poškodovale ali celo uničile nekatere njegove sestavine, kot so: encimi, hormoni, vitamini … Med bo izgubil biološko vrednost, še vedno pa bo uporaben kot sladilo. Zato ga tudi, če želimo, da se bo ohranila njegova biološka vrednost, ne damo v vroč čaj. K različnim jedem (omakam, zelenjavi, mesnim jedem), ki jih pečemo, kuhamo, ga dodamo predvsem zato, ker bodo dobile posebno svojevrstno aromo.
Med v manjši meri vsebuje tudi rudninske snovi, ki so za človeško telo življenjskega pomena. Ker je mana precej bolj bogata s temi snovmi kot nektar, tudi med iz mane vsebujejo več teh snovi.
Poleg tega pa med v manjši meri vsebuje tudi vitamine, aminokisline, hormone, aromatske snovi ter cvetni prah, na katerem so čebele nabirale osnovno surovino, pa tudi cvetni prah drugih rastlin, ki so prišle v med na posreden način, tj. med čebelarskimi opravili, cvetni prah vetrocvetk pa lahko pride v med tudi s tokom vetra.
Med ni enak medu
Vrste medu so dobile imena po rastlinah, na katerih čebele nabirajo medičino oz. sladke sokove. Pri nas so najpogostejše: akacija, lipa, smreka, kostanj, hoja, oljna ogrščica, hrast … Najpogostejše vrste vrstnih slovenskega medu so: akacijev, lipov, kostanjev, smrekov, hojev, v zadnjem času pa postaja čedalje pogostejši tudi med oljne ogrščice.
Med določene vrste ima senzorične in fizikalno-kemijske lastnosti, značilne za to vrsto, vsebuje pa tudi zadostno količino cvetnega prahu vrste, za katero ga označimo, razen med iz mane, ki v večji meri kot med iz nektarja vsebujejo elemente mane, to so hife gliv, alge … Čebele nikoli ne nabirajo surovine samo na eni rastlini in kadar surovina ene rastline ne prevladuje, med nima tipičnih značilnosti določene vrste; takšnega lahko, če je nektarnega izvora, označimo kot cvetlični med, med, ki je iz mane, pa navadno označimo kot gozdni med.
Akacijev med je milega okusa in ga zato nekateri imenujejo tudi damski med. Lipov med prijetno diši po lipovem cvetju. Če vam je všeč bolj močen, grenek okus, je za vas pravi kostanjev med. Ta je rjave, jantarne barve, vonj je oster, trpek. Grenko aromo mu daje velika količina kostanjevega cvetnega prahu, kar mu daje posebno vrednost. Hojev in smrekov med sta zelo temne barve in vsebujeta veliko rudninskih snovi, ki jih človeško telo potrebuje za normalen obstoj.
Uživajmo slovenski med
Z uživanjem čebeljih pridelkov si pomagamo krepiti in ohranjati svoje zdravje. Å e več pa za svoje zdravje storimo, če uživamo čim bolj sveže čebelje pridelke, takšne, ki pridejo tako rekoč iz čebeljega panja neposredno v naše roke. Takšni čebelji pridelki vsebujejo več vitaminov, encimov, hormonov … Pomembno je tudi, da uživamo živila iz okolja, v katerem živimo, v nasprotnem primeru vnašamo v telo snovi, ki so mu tuje, zato je veliko več možnosti, da se pojavijo različne alergije. Uživajmo torej čebelje pridelke slovenskih čebelarjev, saj nas bo poleg koristnosti, ki jih ti pridelki prinašajo, grela tudi zavest, da smo nekaj storili za ohranjanje naravnega ravnovesja v okolju, v katerem živimo. Glavni pomen čebelarstva namreč ni v čebeljih pridelkih, ampak v opraševanju. Ko čebele letajo s cveta na cvet, prenašajo cvetni prah in s tem oprašujejo rastline. Tako poleg tega, da pomagajo pri ohranjanju ravnovesja v naravi, povečujejo tudi pridelek v kmetijstvu, posebno v sadjarstvu.
Slovenski čebelarji se še posebno trudimo, da ohranjamo kakovost medu, zato smo se združeni v Čebelarsko zvezo Slovenije odločili uvesti kolektivno blagovno znamko »SLOVENSKI MED KONTROLIRANE KAKOVOSTI«. Ta med je pridelan skladno z dobro čebelarsko prakso, ki je bila pripravljena na osnovi načel HACCP, s čimer je zagotovljeno, da je tako pridelan med varno živilo. Varnost pa je dopolnjena še s kriteriji za kakovost, ki so višji kot kriteriji državnega pravilnika. Poiščite med pri slovenskih čebelarjih, ki je označen s prelepko, v kateri je v glavi narisan starinski čebelnjak s kranjiči in na kateri piše slovenski med kontrolirane kakovosti; tako boste vedeli, da ste kupili slovenski med najvišje kakovosti. Pridobivamo tudi znamko Slovenski med z zaščiteno geografsko označbo, ki bo nadgradila zdajšnjo blagovno znamko in bo uveljavljena na državni in tudi na evropski ravni.
Slovenski čebelarji smo v letu 2008 dobili tudi svoj tipiziran kozarec za slovenski med, ki naš med že na prvi pogled loči od tujega medu. Kozarce uporabljamo samo za med, pridelan v Sloveniji, in tako med že na prvi pogled ločimo od uvoženega.
DRUGI ČEBELJI PRIDELKI
Na obisku pri čebelarju pa boste našli tudi druge dobrote iz čebeljega panja. Cvetni prah, propolis, matični mleček in izdelki iz čebeljih pridelkov: medica, medeni liker, mešanice osnovnih čebeljih pridelkov, vam bodo popestrili vsak dan in vam pomagali lajšati vsakdanje tegobe.
Cvetni prah čebele nabirajo na rastlinah, pri tem pa ga obogatijo z različnimi fermenti, hormoni, antibiotičnimi snovmi. V ljudskem zdravilstvu se uporablja pri boleznih prostate, izgubi teka, uravnavanju prebave, slabokrvnosti … Zmešamo ga lahko z medom, z jogurtom ali ga namočimo v malo tekočine. Lahko pa ga tudi kar zmeljemo med zobmi, zadržimo v ustih in poplaknemo s tekočino.
Matični mleček je izloček mladih čebele delavk. Z njimi čebele dojilje krmijo do tri dni stare čebelje ličinke, matico pa vse življenje. Ravno drugačna hrana je odločilna, da se iz ličinke razvije matica in ne delavka. Ko je v celicah največ matičnega mlečka, ga čebelar pobere. Pridobivanje je zelo zahtevno. Uporablja se za pomoč pri zniževanje krvnega tlaka, težavah s kožo, sladkorni bolezni, pri menstrualnih težavah in še in še. Uživa se ga v majhnih količinah.
Tudi propolis je prav poseben zaklad iz panja, je naravni antibiotik čebel. Čebele nabirajo na živih delih rastlin smolnate snovi. Dodajo še izbljuvek smolnatih kožic cvetnega prahu, ko hranijo zalego. Tako nastane propolis, ki je rjave do rjavo-zelene barve. V njem so določili že več kot 360 sestavin.
Deluje proti plesnim, bakterijam, kvasovkam in proti virusom, zato se uporablja pri blaženju ogromno težav. Pri obolenjih dihalnih organov, boleznih prebavnega trakta, motnjah delovanja žlez z notranjim izločanjem, tudi pri različnih kožnih obolenjih.
Sklep
Čebelji pridelki so torej živila, ki blagodejno vplivajo na naše zdravje in nam pomagajo lajšati vsakodnevne tegobe. Å e bolj kot čebelji pridelki pa je za človeka pomembna naloga opraševanja, ki jo v veliki meri opravljajo prav medonosne čebele. V Sloveniji ima čebelarstvo bogato tradicijo, smo pravi čebelarski narod. Stari rek, da je čebelarstvo poezija kmetijstva, je nastal na naših tleh, pa tudi novejše geslo, da je slovensko biti čebelar. Med tisočimi prebivalci Slovenije so kar štirje čebelarji, kar je edinstven primer v svetu. Imamo prek sto trideset let staro organizacijo, strokovno revijo Slovenski čebelar enake častitljive starosti, čudovit čebelarski dom na Brdu pri Lukovici, več kot sto petdeset čebelarskih praporov, lastno čebelarsko uniformo, svojo himno in še bi kaj našli.
Ponašamo pa se tudi s tem, da je Slovenija izvorno območje podvrste medonosne čebele, ki ji čebelarji rečemo kranjska sivka zaradi sivih dlačicah na obročkih zadka. Kranjska sivka slovi po krotkosti, delavnosti, skromnosti in odličnem smislu za orientacijo. Ta čebelja rasa se je tisočletja prilagajala našim podnebnim in pašnim razmeram. Odlično prenaša hladne, snežne zime, pogosta deževna in vetrovna poletja ter dobro izrabi paše, kadar ji to omogoča vreme. Zlasti se je specializirala za odkrivanje in nabiranje mane na smreki in jelki, tako da v tem pogledu preseže preostale rase. Priljubljena je tako tudi drugod po svetu. Slovenija je edina članica Evropske unije, ki je svojo avtohtono čebelo zaščitila, kar pomeni, da se pri nas ne sme gojiti čebel drugih ras.
Če želite o čebelarstvu, še posebej pa o uporabi čebeljih pridelkov v apiterapiji izvedeti še kaj več, se 10. ali 11. oktobra oglasite na dnevih apiterapije v Čebelarskem centru Slovenije na Brdu pri Lukovici 8. Apiterapija je alternativna veja medicine in se ukvarja z uporabo čebeljih pridelkov v medicinske namene. Predavanja na temo apiterapije bodo spremljale tudi različne delavnice, razstava, domačo lekarno pa si boste lahko izpopolnili tudi na stojnicah, na katerih bodo čebelarji nudili svoje pridelke. Program dogajanja lahko najdete na spletni strani Čebelarske zveze Slovenije: www.czs.si.
Povzeto po:
Senegačnik, J., Božnar, M. in sod. (1998). Od čebele do medu. Ljubljana: Kmečki glas.
Pedrotti, W. (2003). Med, cvetni prah, matični mleček, propolis in strup. Ljubljana: Pisanica, Delo revije.
Meglič, M. (2004). Čebelji pridelki, pridobivanje in trženje. Brdo pri Lukovici: Čebelarska zveza Slovenije.
Kapš, F. (1998). Med in zdravje. Novo mesto: Založba erro Novo mesto.
Zakladi iz čebeljega panja. Veletrgovina Vema.
Pridelava medu v okviru KBZ za slovenski med. Ljubljana, ČZS,1999.
Å ivic, F. s sod. (2007). Zbornik o čebelarskem turizmu. Čebelarska zveza Slovenije.
Andreja Kandolf
Svetovalka za zagotavljanje varne hrane
Arhiv Dnevnika – ponedeljek, 13.06.2011
junij 18, 2011 6:12 dopoldne | 
Subscribe